Papež daroval sveto mašo v zahvalo za kanonizacijo Jožefa de Anchiete: Začutil je pogled Jezusa Kristusa in se pustil napolniti z veseljem

RIM (petek, 25. april 2014, RV) – »Tudi sveti Jožef de Anchieta je znal posredovati tisto, kar je izkusil z Gospodom; tisto, kar je videl in slišal od Njega; tisto, kar mu je Gospod sporočil v duhovnih vajah.« Tako so se glasile besede papeža Frančiška med sveto mašo, ki jo je včeraj zvečer daroval v zahvalo za kanonizacijo Jožefa de Anchiete v cerkvi sv. Ignacija v Rimu.

Jožef de Anchieta je bil jezuit, ki je živel v 16. stoletju. Rojen je bil na španskem otoku Tenerife, kasneje pa je postal apostol Brazilije. Papež Frančišek ga je 3. aprila letos z odobritvijo dekreta o tako imenovani enakovredni kanonizaciji razglasil za svetnika.

Včeraj je med homilijo spomnil, da je bil novi svetnik skupaj z Manuelom da Nobrego med prvimi jezuiti, ki jih je sv. Ignacij poslal v Ameriko. Takrat je imel samo 19 let. A v sebi je imel veliko veselja. Tako veliko, da je položil kulturne temelje nekega naroda v Jezusa Kristusa: »Ni študiral teologije, ni študiral filozofije, bil je mladenič! Toda začutil je pogled Jezusa Kristusa in se pustil napolniti z veseljem. Izbral je luč. To je bila in je njegova svetost. Ni ga bilo strah veselja.« Papež Frančišek je včeraj omenil tudi zelo lepo himno, ki jo je sveti Jožef de Anchieta posvetil Devici Mariji. Navdihoval se je v 52. poglavju iz knjige preroka Izaije. Tako Marijo primerja z glasnikom, ki oznanja mir in prinaša veselo novico: »Ona, ki se ob svitu tiste nedelje brez spanja ni bala veselja, naj nas spremlja na našem romanju; vse nas vabi, da bi se dvignili, odpovedali ohromelosti in skupaj vstopili v mir in veselje, ki nam ju obljublja Jezus, vstali Gospod.«

Ko je spregovoril o novem svetniku, se je papež naslonil na včerajšnji evangeljski odlomek, ki pripoveduje, kako se vstali Kristus prikaže apostolom, in pa na berilo iz Apostolskih del, ki govori o nekem hromem možu. Za apostole je bilo tisto srečanje z Jezusom Kristusom »trenutek začudenja«, v katerem se jim veselje ni zdelo resnično. Po papeževih besedah se nam sprejeti veselje in radost v tistem trenutku zdi »tvegano in čutimo skušnjavo, da bi se zatekli v skepticizem, v 'ne pretiravanje'. Lažje je verjeti v prikazen kot v živega Kristusa!« A ta proces relativizacije vere se konča tako, da nas oddalji od srečanja in »Božjega ljubkovanja«. Hromi mož iz včerajšnjega berila pa nas spominja, da je »veselje nalezljivo«. Veselje srečanja z Jezusom, katerega se tako bojimo sprejeti, je nalezljivo in razglaša oznanilo. In tako raste Cerkev, je še dodal papež Frančišek. Cerkev raste zaradi »pričevalne privlačnosti tega veselja, ki oznanja Jezusa Kristusa«, zaradi veselja, ki je sprejeto in preoblikovano v oznanilo. To veselje, ki se razširja, je za Cerkev in krščansko skupnost temeljno.

Audio: