V očeh najožjih sodelavcev

V zadnjem tednu pred slovesno razglasitvijo papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. za svetnika se bomo najprej zaustavili ob tem, kako se ju spominjata dva izmed njunih najožjih sodelavcev.

Janez XXIII.
Osebni tajnik Janeza XXIII., Loris Francesco Capovilla, ki je nedavno na željo papeža Frančiška postal kardinal, pravi, da bi se o njem lahko reklo le: »Dve očesi in nasmeh.« Kogarkoli je srečal, je osvojil s svojim »videzom razumnega, zadržanega in mirnega mladeniča«. Tak se je tudi prvič prikazal pred Rimljani in svetom 28. oktobra 1958 ob 18.20 na osrednji loži bazilike sv. Petra. Bister pogled in nedolžen nasmeh na obrazu nikoli otožnega starca sta bila znanilca evangeljske novosti.

Dnevi njegovega pontifikata so bili zares polni presenečenj, v opisovanju svojih spominov za vatikanski časopis L'Osservatore Romano nadaljuje kardinal Capovilla. Bili so trenutki osuplosti, tesnobe, skrbi in upanja. Rdeča nit njegove pastoralne teologije so bili edinost, svoboda in mir. Njegova blagost pa je izvirala iz svetopisemskih in patrističnih besedil, iz teologije usmiljenja in iz tradicije koncilov.

Bil je »podeželski otrok, prežvekovalec Besede, služabnik Boga in Cerkve, ljubljene preko vsega, prižigalec svetilke upanja«. Najprej je bil prostodušen deček, ki je poslušal Boga. Nato je postal duhovnik, pozoren na navdihe, ki so prihajali od zgoraj. Nazadnje je bil papež, skrben pastir in vesoljni oče. Nekateri njegovi sodobniki so ga opisovali z opredelitvami: njegovo vladanje je presenetljivo; globoko je ljubljen kljub ostremu sovraštvu v našem času; čudež je, da je ena oseba uspela preseči vse pregrade razredov, kast, barve in rase ter se dotakniti src vseh narodov. Nekdo je zapisal: »Mi z velikimi besedami govorimo majhne stvari, on pa je s siromašnimi besedami povedal velike stvari in je s svojimi gestami častitljivega starca in zaljubljenca v preteklost zarisal vodilne smernice za prihodnost.« Capovilla nazadnje spomni še na besede kardinala Montinija, ki je kasneje postal papež Pavel VI. Tik pred smrtjo Janeza XXIII. je dejal, da bo potrebna velika modrost, da bi lahko sledili njegovim potem.

Vse to se je lahko zgodilo, ker je bil Janez XXIII. človek, duhovnik in pastir, ki je živel in deloval znotraj Božje luči, ker se je popolnoma izročil Njemu. Tako je prepričan njegov osebni tajnik.

Janez Pavel II.
O Janezu Pavlu II. pa je za Radio Vatikan v teh dneh spregovoril Joaquin Navarro-Valls, ki je bil več kot dvajset let ob njem kot direktor tiskovnega urada Svetega sedeža. Svojega prvega srečanja z njim se spominja po intuiciji, da se začenja nova stran zgodovine. Bil je mlad papež, poln odprtosti in veselja, z njim se je dalo zanesljivo pogovoriti o zgodovini Cerkve in zgodovini človeštva na vseh ravneh, kar je zadevalo intelektualce ali preproste ljudi na ulici.

Navarro-Valls se spominja tudi, da je v nekem trenutku pomislil, da ne dela le ob boku velikega papeža, ampak svetega moža. To se je zgodilo že zgodaj, v prvih letih, ko ga je videl preprosto moliti: »V tistih trenutkih sem bil prepričan o tem: ta človek je svet, z Bogom je intimen, kar je tako očitno, da to ustreza značilnostim svetosti v skladu s kriteriji katoliške Cerkve.«

Kadar so ljudje govorili, da ima Janez Pavel II. prav, tega niso rekli, da bi pritrdili lepim besedam ali sijajni komunikativni izraznosti, ki jo je nedvomno imel. Nasprotno, pritrdili so osebi, ki je govorila, kar je bilo res. V njegovem izražanju se je zdelo, da so se lepo, dobro in resnično pojavljali tako zelo združeni med seboj, da se je z jasnostjo razumelo »kvaliteto komunikacije« in »vsebino tistega, kar je govoril«. Govoril pa je o Bogu, vrline je predstavljal kot nekaj prijetnega, podajal je predloge, ki so lahko napolnili bivanje.
Velik pomen pa je imelo njegovo pričevanje tudi v okviru medijev. Kot meni nekdanji tiskovni predstavnik Svetega sedeža tako v Cerkvi kot v družbi vedno najdemo osebe, ki uspejo s posebno jasnostjo povedati, česa se ne sme in česa se ne bi smelo delati, za katere pa se istočasno zdi, da ne uspejo enako jasno opredeliti, kaj se sme biti in kam naj bi se šlo, če se želi biti boljši. To v duhu seveda pusti trenje dvoumnosti in ne more navdušiti. In Janez Pavel II. ni bil tak, na koncu zatrjuje Navarro-Valls. Zato njegove drže ostajajo kot zgled evangelizacije, posredovanja krščanske resnice. Več je na primer govoril o lepoti človeške ljubezni kot o tveganjih svojeglave spolnosti. Skoraj nikoli ni govoril o sebičnosti, vedno pa o tem, kako čudovit bi bil svet, sestavljen iz velikodušnosti.

Audio: