Dragi bratje in sestre iz Rima in vsega sveta! 'Surrexit Christus, spes mea'
– Vstal je Kristus, upanje moje (Velikonočna slednica).
Vse vas naj doseže
radostni glas Cerkve z besedami, ki jih starodavna himna postavlja na ustnice Marije
Magdalene, ki je prva srečala vstalega Jezusa na velikonočno jutro. Tekla je k drugim
apostolom in jim brez sape oznanila: 'Gospoda sem videla!' (Jn 20,18). Tudi
mi, ki smo prehodili puščavo posta in boleče dneve trpljenja, dajmo danes prostor
zmagovitemu vzkliku: 'Vstal je! Resnično je vstal!'
Vsak kristjan podoživlja
izkustvo Marije Magdalene. Gre za srečanje, ki spremeni življenje: srečanje z enkratnim
človekom, po katerem lahko izkusimo vso dobroto in resničnost Boga, ki nas osvobaja
od zla ne le površinsko, za hip, ampak nas rešuje od njega korenito, ozdravlja nas
povsem in nam vrača naše dostojanstvo. Zato Magdalena imenuje Jezusa 'moje upanje':
ker ji je on dal prerojenje, novo prihodnost, dobro življenje, osvobojeno zla. 'Kristus,
upanje moje' pomeni, da vsako moje hrepenenje po dobrem najde v njem resnično
možnost; z njim lahko upam, da bo moje življenje dobro, polno in večno, ker je Bog
sam postal bližnji, tako da je celo vstopil v našo človeškost.
Toda Marija
iz Magdale je – kot drugi učenci – morala videti Jezusa zavrženega od voditeljev ljudstva,
ujetega, bičanega, obsojenega na smrt in križanega. Neznosno mora biti videti poosebljeno
Dobroto, kako je podvržena človeški zlobi, kako Resnico zasmehuje laž, kako Usmiljenje
zmerja maščevalnost. Z Jezusovo smrtjo je navidez propadlo upanje vseh tistih, ki
so mu zaupali. Toda ta vera ni nikoli povsem ugasnila; zlasti v srcu Device Marije,
Jezusove matere, je plamenček ostal živo prižgan tudi v temi noči. Upanje ne more,
da na tem svetu ne bi računalo s trdoto zla. Ni samo zid smrti, ki se zoperstavlja
upanju, še bolj se vanj upirajo ošiljene konice zavisti in napuha, laži in nasilja.
Jezus je šel skozi to smrtonosno zasedo, da bi nam odprl prehod v Kraljestvo življenja.
V nekem trenutku je bilo videti, kot da je Jezus premagan: tema je vdrla na zemljo,
božji molk je bil povsod, upanje pa se je zdelo prazna beseda.
In glej, ob
zarji dneva po soboti so našli prazen grob. Potem se Jezus prikaže Magdaleni, drugim
ženam, učencem. Vera se znova rodi še bolj živa in močnejša kot kdajkoli, zdaj je
nepremagljiva, ker temelji na odločilnem izkustvu:
'Smrt in življenje sta
se borila v prečudnem dvoboju. Gospod življenja je umrl zdaj
kraljuje živ.'
Znamenja vstajenja potrjujejo zmago življenja nad smrtjo,
ljubezni nad sovraštvom,usmiljenja nad maščevalnostjo:
'Grob Kristusa živega in
slavo sem videla Kristusa vstalega angelske priče prtič in povoje.'
Dragi
bratje in sestre! Če je Kristus vstal, v tem primeru – in samo v tem primeru se je
zgodilo nekaj resnično novega, kar spreminja položaj človeka in sveta. V tem primeru
je on, Jezus, nekdo, v katerega lahko povsem zaupamo, ne samo zaupamo v njegovo sporočilo,
ampak prav vanj, ker Vstali ne pripada preteklosti, ampak je navzoč danes,
živ. Kristus je upanje in tolažba na poseben način za krščanske skupnosti, ki so zaradi
vere še bolj preizkušane zaradi zapostavljanja in preganjanja. In navzoč je kot moč
upanja po svoji Cerkvi, blizu je, kadarkoli se človek znajde v trpljenju in krivici.