Spodbuda murskosoboškega škofa Petra Štumpfa za veliko noč
Kje smo na veliko noč?
Po vstajenju od mrtvih se Kristus ni
oddaljil od nas. Ostal je z nami v zakramentih, molitvi in v ljubeči solidarnosti.
Čeprav večno živi, je ostal ubog z ubogimi; solidaren s trpečimi; sočuten z žalostnimi;
spodbujajoč z obupanimi.
Kje smo mi na veliko noč, ko nekateri ljudje na skrivaj
iščejo hrano po smetnjakih? Kje smo, ko so nekateri izgubili službo, in so obupali
nad življenjem? Kje smo, ko nekateri že mesece ne dobivajo plač in ne morejo preživeti
sebe in svojih družin? Kje smo, ko brezposelni mladi ne vidijo svetle prihodnosti?
Kje smo, ko nas čakajo bolniki v bolnišnici, ostareli v domovih počitka, da bi jih
za praznike obiskali? Morebitna brezbrižnost, pasivnost, lagodnost, malodušje, nezainteresiranost
so naši okovi, ki nas držijo stran od ubogih, in zato tud stran od vstalega Kristusa!
Tisti, ki hoče prinesti jedi k velikonočnemu blagoslovu, vstopiti v vrsto za velikonočno
procesijo in biti pri praznični sv. maši, mora v sebi streti te okove, se osvoboditi
in nekaj storiti za preskušane znance ali neznance. Ni pomembno kaj kdo je, ali kako
je kdo postal ubog- po svoji krivdi ali krivdi drugih. Če bomo ostali nemi in nedejavni,
bo velika noč samo ustaljena tradicija, upam si reči celo folklora.
Vstali
Kristus je ohranil poveličane rane, ki nas opominjajo na rane človeštva. Ubogi so
Kristusova srčna rana, ki se nikakor ne more zaceliti! Še vedno krvavi. Kdo od nas
bi lahko bil brezbrižen?
Blagoslovljeno veliko noč, da bi imeli voljo in pogum
blažiti Kristusovo srčno bolečino!