Papež semeniščnikom: Gorje slabim pastirjem, ki pasejo sami sebe in ne črede!
VATIKAN (ponedeljek, 14. april 2014, RV) – »To romanje je zelo lep simbol
vaše poti formacije, ki jo je potrebno prehoditi z navdušenjem in vztrajnostjo,
v Kristusovi ljubezni in bratskem občestvu.« S temi besedami je papež Frančišek
pozdravil semeniščnike in druge člane skupnosti iz Papeškega kolegija Leoniano, ki
se nahaja v kraju Anagni. Ti so v Rim, kjer jih je papež danes sprejel v avdienco,
priromali peš.
»Leoniano kot deželno semenišče služi več škofijam v Laciju.
Po sledeh vzgojne tradicije je v današnji Cerkvi poklicano duhovniškim kandidatom
ponuditi izkušnjo, ki je zmožna njihove načrte poklicanosti preoblikovati v rodovitno
apostolsko stvarnost.« Tako kot vsako semenišče ima tudi Leoniano cilj, kot je
nadaljeval papež Frančišek, da bodoče duhovnike pripravlja »v vzdušju molitve,
študija in bratstva«. Prav to evangeljsko ozračje, življenje, polno Svetega Duha
in človeškosti, tistim, ki se vanj poglobijo, namreč dopušča, da dan za dnem asimilirajo
čutenje Jezusa Kristusa, njegovo ljubezen do Očeta in Cerkve, njegovo predanost Božjemu
ljudstvu. Poleg molitve, študija in bratstva je papež zatem omenil še apostolsko življenje.
To so »štirje stebri formacije«: krepko duhovno, resno intelektualno, skupnostno
in apostolsko življenje. Vsi štirje so pomembni. Če manjka le eno, formacija ni dobra.
»Vi,
dragi semeniščniki, se ne pripravljate, da boste opravljali nek poklic, da boste postali
funkcionarji nekega podjetja ali nekega birokratskega organizma.« Tako
je zbrane opozoril papež in jim priporočil, naj bodo pozorni, da ne padejo v to. Imamo
namreč veliko duhovnikov, ki so ostali na pol poti. A postati morajo pastirji po podobi
Jezusa, Dobrega pastirja. Biti kot On in biti sredi njegove črede, da bi pasli njegove
ovce. To je njihova poklicanost, pred katero pa se kot Marija pred angelom lahko vprašajo:
»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)
Postati »dobri pastirji« po
podobi Jezusa je nekaj prevelikega. Mi pa smo tako majhni, je dodal papež: »Res
je, je preveliko, toda ni naše delo! Je delo Svetega Duha, z našim sodelovanjem. Gre
za to, da ponižno ponudimo sami sebe, kot glino, ki jo je treba oblikovati,
da bi jo lončar, ki je Bog, obdelal z vodo in ognjem, z Besedo in Duhom.« Gre
za to, da bi vstopili v tisto, kar pravi sveti Pavel: »Ne živim več jaz, ampak
Kristus živi v meni.« (Gal 2,20) Le na ta način je mogoče biti diakon in duhovnik
v Cerkvi, le tako se lahko pase Božje ljudstvo in ga vodi po Jezusovi poti, oziroma
po poti, ki je Jezus. Na začetku je sicer res težko, da bi bili vsi nameni povsem
pošteni, je pri tem pripomnil papež Frančišek. A to se sčasoma, z vsakodnevnim spreobrnjenjem
razreši: »Pomislite na Jakoba in Janeza. Eden je hotel postati prvi minister, drugi
pa minister za ekonomijo.« Apostoli so mislili na nekaj drugega, toda Gospod je
z veliko potrpežljivostjo popravil njihove namene. Na koncu je bila njihova poštenost
namenov tolikšna, da so svoja življenja podarili za oznanjevanje in mučeništvo. Če
so torej prestrašeni ali negotovi, je semeniščnike spodbudil papež, naj se samo pogovorijo
s svojim duhovnim očetom, z vzgojitelji in naj molijo. Poštenost namenov bo tako prišla.
Papež
Frančišek je nadalje pojasnil, da ta pot pomeni vsak dan premišljevati evangelij,
da bi ga posredovali z življenjem in oznanjevanjem; pomeni izkusiti Božje usmiljenje
v zakramentu sprave, nikoli ne pozabiti na spoved, da bi postali velikodušni in usmiljeni
duhovniki, da bi čutili Božje usmiljenje nad seboj; pomeni hraniti se z vero in ljubeznijo
do evharistije, da bi z njo hranili krščansko ljudstvo; pomeni biti možje molitve,
da bi postali glas Kristusa, ki hvali Očeta in nenehno posreduje za brate. Tako kot
so s pogumno molitvijo posredovali veliki možje, kot sta bila Mojzes ali Abraham,
ki sta se borila z Bogom za ljudstvo.
Na koncu je papež zbranim še iz srca
priporočil: »Če niste pripravljeni hoditi po tej poti, s temi držami in temi izkušnjami,
je bolje, da ste pogumni in poiščete drugo pot. V Cerkvi je mnogo načinov, kako ponuditi
krščansko pričevanje, in veliko poti, ki vodijo tudi do svetosti. V duhovniški
hoji za Jezusom ni prostora za povprečnost, tisto povprečnost, ki vedno pripelje
v izkoriščanje Božjega svetega ljudstva v lastno korist. Gorje slabim pastirjem, ki
pasejo sami sebe in ne črede!« Tako so govorili preroki (Ezk 34,1-6). Semenišče
ni zatočišče za vse omejitve in psihološke pomanjkljivosti. Ni kraj, kjer bi iskali
zaščito, ker ni poguma, da bi šli v življenju naprej. V tem primeru bi semenišče postalo
le »hipoteka za Cerkev«. »Ko torej slišimo preroke reči 'gorje', naj
vam ta 'gorje' da resno premisliti o vaši prihodnosti.«