Drugi vatikanski koncil predstavlja mejnik v cerkveni zgodovini. Janez XXIII. ga je
odprl, Pavel VI. je začel pot previdne aplikacije, Janez Pavel II. pa je tej poti
posvetil cel pontifikat. Tako je napovedal sam že kmalu po svoji izvolitvi: »Za
prednostno nalogo smatramo pospeševanje, s previdnim in obenem spodbudnim delovanjem,
kolikor se le da natančnega izvajanja določil in smernic tega koncila.«
Takrat
je minilo skoraj dvajset let od napovedi Janeza XXIII. in trinajst let od slovesnosti,
ki jo je vodil Pavel VI. in je zaznamovala sklep drugega vatikanskega koncila. Ves
ta čas se je ta dogodek pojavljal v skorajda vsakem dokumentu, homiliji ter govoru.
In to se je nadaljevalo tudi s papežem Janezom Pavlom II. Koncil ga je spremljal na
vsakem koraku, bil je predmet njegove prve okrožnice Človekov odrešenik (Redemptor
hominis), ki jo je napisal leta 1979; apostolskega pisma Ob začetku novega tisočletja
(Novo millennio ineunte) iz leta 2001; in njegove zadnje okrožnice, izdane leta 2003,
z naslovom Cerkev iz evharistije (Ecclesia de eucharistia).
Leta 1985
je Janez Pavel II. sklical izredno sinodo, posvečeno aplikaciji koncila. Takrat je
izrazil željo, da bi se okrepila pastoralna prizadevanja, usmerjena v spodbujanje
»obširnejšega in globljega poznavanja« koncilskih določil. Trideseto obletnico
zaključka koncila, leta 1995, je papež Janez Pavel II. zaznamoval s ponovnim branjem
koncilskih dokumentov med vsakim nagovorom pred molitvijo Angelovega češčenja. Ob
prvi priložnosti je spomnil, da je bil koncil zasluga »blagega, daljnovidnega in
vztrajnega poguma« papeža Janeza XXIII.; da ta dogodek predstavlja »mejnik«,
»trenutek milosti«; in da je nujno zastaviti si vprašanje, v kolikšni meri
je bilo koncilsko sporočilo preneseno v življenje, institucije ter ravnanje Cerkve.
Skrb,
koliko je bilo storjenega, da bi bil koncil apliciran, je Janeza Pavla II. spremljala
vedno. Po mnenju nekaterih je v svojem dolgem pontifikatu koncilske predloge zaustavil
ali popačil, po mnenju drugih je šel v njihovem udejanjanju celo preko in nam je s
tem zapustil živ zgled ljubezni do Kristusa in njegove Cerkve. Sam je leta 2000 glede
tega zapisal, da želi na začetku tretjega tisočletja še enkrat »izraziti hvaležnost
Svetemu Duhu za veliki dar drugega vatikanskega koncila«. Obenem je bil Janez
Pavel II. prepričan, da bo novim generacijam še dolgo dano »zajemati iz bogastva,
ki nam ga je poklonil ta koncil 20. stoletja«.