Sredi 20. stoletja, po obeh svetovnih vojnah, se je oblikovalo novo pojmovanje družbe,
svet se je spreminjal, prišlo je do presenetljivega tehnološkega razvoja. Katoliška
Cerkev je morala ponovno premisliti o svojem poslanstvu v svetu in vlogi vernikov
znotraj in izven cerkvenega življenja. Moderna in nenehno spreminjajoča se družba,
ki je sčasoma pripeljala do propada duhovnih in moralnih vrednot, je takrat zahtevala
Cerkev, ki bi bila bližja zadevam človeškega bivanja. V takem kontekstu je papež Janez
XXIII. tri mesece po svoji izvolitvi napovedal drugi vatikanski koncil. To se je zgodilo
25. januarja 1959 v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. Uradno je bil koncil sklican
leta 1961. Odzivi so bili tako kritike in nasprotovanja, kot tudi navdušenje in simpatija.
Slovesno odprtje je bilo 11. oktobra 1962. Vesoljno Cerkev je predstavljalo preko
2500 koncilskih očetov, ki so prišli v Vatikan s celega sveta.
Janez XXIII.
je želel, da bi bila Cerkev po koncilu okrepljena z vero in novimi močmi. Za to pa
je bilo potrebno soočiti se z nekaterimi problemi, ki so zadevali tako verski nauk
kot življenjske izkušnje. In sicer za to, da bi institucije ter krščanske norme natančno
odgovarjale raznovrstnim situacijam življenja.
Janez XXIII. je prisostvoval
samo prvi etapi drugega vatikanskega koncila. Njegovo delo je nato nadaljeval njegov
naslednik Pavel VI., ki ga je leta 1965 tudi pripeljal do konca. Janez Pavel II. je
že v svoji prvi okrožnici Človekov odrešenik (Redemptor hominis) spomnil na
dediščino koncila, ki so jo zapustili njegovi predhodniki. V tem dokumentu beremo,
da je dogodek sklical in odprl Janez XXIII., z vztrajnostjo uresničil in srečno sklenil
pa Pavel VI. O slednjem je Janez Pavel II. zapisal tudi, da je v težkem obdobju po
koncilu pokazal globoko modrost in pogum, stanovitnost in potrpežljivost. Ohranil
je mirnost in ravnotežje v najbolj kritičnih trenutkih, do katerih je prišlo zaradi
trenj med starimi strukturami in navdušenimi ter ponekod preveč zanesenjaškimi interpretacijami.