Vprašanje miru

Med pripravami na slovesno razglasitev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. za svetnika, ki bo prihodnjega 27. aprila, se danes ustavljamo ob tem, kako je v njunem nauku odmevalo vprašanje miru. Živela sta v obdobju velikih tragedij vojn, totalitarizmov in jedrske grožnje. Tem temam sta posvetila nekatere izmed najpomembnejših dokumentov družbenega nauka Cerkve. Znani so tudi njuni pozivi k miru v več mednarodnih krizah, ki so zaznamovale takratni svet. Obeh se zatorej spominjamo med drugim kot »papežev miru«.

Janez XXIII.
Iz časa pontifikata Janeza XXIII. naj najprej izpostavimo, da je le-ta že v papeški buli Humanae Salutis, ki je izšla 25. decembra 1961 in s katero je sklical drugi vatikanski koncil, ta veliki cerkveni dogodek usmeril med drugim tudi k vprašanju miru po svetu. Nadalje globoko zapisan v zgodovini ostaja njegov poziv iz leta 1962, ki je svet dosegel preko valov Radia Vatikan. Namenjen je bil voditeljem Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze ter vsem ljudem dobre volje, da bi zaustavili stopnjevanje raketne krize na Kubi. Ostajajo nam takratne besede papeža Janeza XXIII.: »Cerkvi sta bolj kot karkoli drugega pri srcu mir in bratstvo med ljudmi, zato vedno neutrudno deluje, da bi ti dve dobrini utrdila (…) Naj se nadaljujejo pogajanja. Da, ta poštena in odkrita razpoložljivost ima veliko vrednost pričevanja za vest vsakogar in pred zgodovino. Širiti, spodbujati, sprejemati pogajanja na vseh ravneh in ob vsakem času, to je pravilo modrosti in previdnosti, ki privlači blagoslove nebes in zemlje.«

V okrožnici Mir na zemlji (Pacem in terris), napisani leta 1962, pa je papež Janez XXIII. razložil cerkveni pogled na mir. Ta ni zgolj odsotnost vojne, ampak je varstvo dostojanstva in pravic človeške osebe.

Janez Pavel II.
Mir, človekovo dostojanstvo, temeljne pravice, pravičnost, svoboda narodov, zakonitost, sodelovanje med državami in mednarodnimi institucijami. Vse to je med seboj neločljivo povezano tudi v nauku papeža Janeza Pavla II. Na to je posebej opozoril na primer v treh socialnih okrožnicah: O človekovem delu (Laborem Exercens, 1981), Ob stoletnici (Centesimus annus, 1991), O skrbi za socialno vprašanje (Sollicitudo Rei Socialis, 1987). V prvi je med drugim poudaril, da mora biti »zavzemanje za pravičnost tesno povezano z zavzemanjem za mir v današnjem svetu«. V okrožnici Ob stoletnici beremo: »Po letu 1945 orožje na evropski celini res molči. A pravi mir ni nikoli dosežek izsiljene vojaške zmage, temveč zahteva preseganje vzrokov za vojno in pristno spravo med narodi.« V okrožnici O skrbi za socialno vprašanje pa je Janez Pavel II. zatrdil, da je solidarnost, ki jo Cerkev predlaga, »pot k miru in obenem k razvoju«.

Razen okrožnic, mnogih govorov, pozivov k miru in apostolskih spodbud, so pomemben del nauka papeža Janeza Pavla II. o miru tudi njegove poslanice, napisane za svetovni dan miru, ki se obhaja 1. januarja. Le-teh je kar sedemindvajset. V njihovih naslovih, ki nakazujejo povzetek celotnega nauka, izstopajo besede: svoboda, vzgajati za mir, pravičnost, odpuščanje, verska svoboda, solidarnost, človekove pravice, dialog, spoštovanje. V zadnji poslanici, iz leta 2005, je Janez Pavel II. pozval k razločevanju, odgovornosti in upanju. Opozoril je, da zlo ni nikoli neka anonimna sila, ampak ima vedno obraz in ime. Odgovor na to pa naj ne bi bil vdaja, temveč konstruktivno delovanje za širjenje miru, katerega je potrebno varovati in negovati.

Audio: