Papež med jutranjo homilijo o dveh boleznih kristjanov: omrtvičenosti in formalizmu

VATIKAN (torek, 1. april 2014, RV) – Omrtvičeni kristjani Cerkvi ne naredijo nič dobrega. Tako je danes zjutraj med mašo v Domu sv. Marte zatrdil papež Frančišek. Nanašajoč se na dnevni evangeljski odlomek je v homiliji poudaril tudi, da se ne sme ustavljati v formalizmih, ampak se je potrebno »vmešati«, premagati duhovno lenobo in tvegati ter v prvi osebi oznanjati evangelij.

Današnji evangeljski odlomek pripoveduje o Jezusovem srečanju s hromim človekom, ki je bil bolan že osemintrideset let in je v bližini kopeli čakal na ozdravljenje. Ta se je pritoževal, da se ni mogel potopiti v vodo, ker ga je vedno kdo prehitel. A Jezus premakne njegovo obzorje in mu naroči, naj vstane in hodi. Ta čudež je vzbudil med farizeji kritike, saj je bil tisti dan sobota. V tem odlomku po papeževih besedah najdemo dve hudi duhovni bolezni.

Prva je sprijaznjenost bolnega človeka, ki je zagrenjen in se pritožuje. To so mnogi kristjani in katoličani, ki so brez navdušenja. K maši gredo vsako nedeljo, a se raje ne »vmešavajo«, vero imajo zaradi lastnega zdravja, ne čutijo pa potrebe, da bi jo delili z drugimi. Tako ostaja vsak pri sebi doma in je glede svojega življenja miren. Včasih tudi kaj naredi, a ga drugi pograjajo, da je bolje ne tvegati. »To je bolezen lenobe, lenobe kristjanov. Ta drža, ki hromi apostolsko gorečnost, ki iz kristjanov naredi nepremične in mirne osebe, a ne v dobrem pomenu besede, pač pa tako, da jih ne skrbi, da bi šli ven in oznanjevali evangelij. To so omrtvičene osebe.«

Omrtvičenje, kot je nadaljeval papež Frančišek, je »negativna izkušnja«. Tisto »nevmešavanje« postane »duhovna lenoba«. Ta pa je žalost, zato so ti kristjani žalostni, niso svetle, temveč negativne osebe. Vsako nedeljo gredo k maši, a obenem pravijo: »Prosim, ne moti.« Nimajo apostolske gorečnosti, zato Cerkvi ne služijo in ne naredijo nič dobrega. Ti kristjani so egoisti, živijo le zase, je z obžalovanjem pojasnjeval papež. Greh lenobe je v nasprotju z željo, da bi novost Jezusa prinesli tudi drugim; to pa je novost, ki je bila meni dana zastonjsko.

Drugi greh, ki ga najdemo v današnjem evangeljskem odlomku, in sicer ko farizeji grajajo Jezusa, ker je ozdravljal v soboto, je formalizem. To je greh kristjanov, ki ne dopuščajo prostora za Božjo milost, pred njo zapirajo vrata. Njihovo življenje sestoji le iz tega, da imajo urejene vse dokumente in potrdila. Take osebe, ki jih zanimajo le formalnosti, je papež poimenoval »hinavski kristjani«. Po njihovo se ob sobotah ne bi smelo delati čudežev, saj »Božja milost ob sobotah ne sme obratovati«. Tudi teh vernikov je po papeževih besedah v Cerkvi veliko. »Prvi, tisti, ki imajo greh lenobe, niso zmožni iti naprej s svojo apostolsko gorečnostjo, ker so se odločili ustaviti se sami v sebi, v svojih žalostih, v svojih zamerah in podobnem. Ti pa niso zmožni prinašati zveličanja, ker vrata pred zveličanjem zapirajo.« Zanje štejejo le formalnosti. Besede, ki jih imajo največkrat pri roki, so: »To se ne sme.«

Papež Frančišek je nato nadaljeval, da imamo tudi mi večkrat lenobo in da smo večkrat hinavci. To sta skušnjavi, ki prideta. Moramo pa ju prepoznati, da se lahko ubranimo. In ob teh skušnjavah, ki predstavljajo mnogo ranjenih oseb v t. i. »poljski bolnišnici, ki je simbol Cerkve«, se Jezus približa in zgolj vpraša: »Bi rad ozdravel?« Nato podari svojo milost. In ko hromega kasneje sreča še enkrat, mu naroči, naj ne greši več. Te besede – bi rad ozdravel; in ne greši več – so izgovorjene z nežnostjo in ljubeznijo. »In to je krščanska pot, pot apostolske gorečnosti: približati se mnogim osebam, ki so ranjene v tej poljski bolnišnici, pogosto ranjene tudi s strani moških in žensk iz Cerkve. To so besede brata in sestre: 'Bi rad ozdravel?' In ko gre nato naprej: 'Ne greši več, ker to ni dobro!'« Ta način, Jezusove besede, kot je sklenil papež Frančišek, je mnogo lepši kot drža lenobe ali drža hinavščine.

Audio: