Papež Frančišek med jutranjo mašo: Bistvo krščanskega življenja je hoditi naproti
obljubam
VATIKAN (ponedeljek, 31. marec 2014, RV) – Čez življenje naj ne bi blodili,
ampak šli naravnost naproti cilju. To za kristjana pomeni hoditi naproti Božjim obljubam,
ki nikoli ne razočarajo. O tem je papež Frančišek, izhajajoč iz dnevnih svetopisemskih
odlomkov, spregovoril danes zjutraj med homilijo pri maši v kapeli Doma sv. Marte.
Obstajajo
kristjani, ki zaupajo v Božje obljube in jim celo življenje hodijo naproti. In obstajajo
kristjani, katerih versko življenje zastaja; tisti, ki zgrešijo pot; pa tudi tisti,
ki so še vedno prepričani, da napredujejo, a so nasprotno samo »eksistencialni
turisti«. Papež Frančišek je ločil več vrst vernikov. Združuje jih zavest, da
je krščansko življenje pot. Razlikujejo pa se v načinu, kako jo prehodijo. Pri tem
je papež, nanašajoč se na odlomek iz knjige preroka Izaije, spomnil, da Bog vedno
obljubi, preden nekaj zahteva. Njegova obljuba je novo življenje, življenje v veselju.
Poglavitni temelj kreposti upanja je v tem: zaupati v Božje obljube, vedoč, da On
nikoli ne razočara. Hoditi naproti obljubam je bistvo krščanskega življenja.
Zatem
je papež Frančišek spregovoril o tistih kristjanih, ki imajo skušnjavo, da bi se ustavili.
Teh je mnogo, je dejal. Njihovo upanje je slabotno. Verjamejo, da nebesa so in da
se bo »vse dobro izšlo«. Verjamejo, a tega ne iščejo. Izpolnjujejo vse zapovedi,
vendar so se ustavili. »Gospod iz njih ne more narediti kvasa med svojim ljudstvom,
ker ne hodijo.« Ti kristjani, ki so se ustavili, po papeževih besedah predstavljajo
problem. Nato je omenil še tretje, ki so v sredi med prvimi in drugimi. To so tisti,
ki zgrešijo pot: »Vsi mi včasih zgrešimo pot, to vemo. Problem ni zgrešiti pot,
problem je, ko se nekdo ne vrne, četudi se je zavedel, da se je zmotil.«
Zgled
nekoga, ki verjame in sledi tistemu, kar mu vera narekuje, je kraljevi uradnik iz
današnjega evangeljskega odlomka. Ta Jezusa prosi za ozdravljenje bolnega sina in
niti za trenutek ne podvomi, da se ne bi podal na pot naproti domu, ko mu Učitelj
zagotovi, da njegov sin živi. Nasprotje tega moža je po papeževih besedah skupina
verjetno »nevarnejših« ljudi – tistih, ki varajo sami sebe: hodijo, a ne prehodijo
poti. »To so blodeči kristjani. Krožijo, kot da bi bilo življenje eksistencialni
turizem, so brez cilja, obljub ne vzamejo resno.« Medtem ko krožijo, se
varajo, ker verjamejo, da hodijo. A v resnici ne hodijo, ampak krožijo, blodijo. »Gospod
pa od nas nasprotno zahteva, da se ne ustavimo, da ne zgrešimo poti in da ne krožimo
v življenju. Od nas zahteva, da gledamo obljube, da gremo dalje z obljubami
tako kot ta človek, ki je verjel Jezusovim besedam. Vera nas spodbudi na pot
naproti obljubam. Vera v Božje obljube.«
Nazadnje je papež Frančišek poudaril
še, da pot zgrešimo, ker smo grešniki. Obenem je zagotovil, da nam Gospod vedno da
milost, da se lahko vrnemo. Postni čas je primerno obdobje, da premislimo, če smo
na poti ali smo se ustavili in se moramo spreobrniti. Da premislimo, če smo zgrešili
pot in se moramo spovedati ter se ponovno podati na pot. In da premislimo, če nismo
morda »teološki turisti«, tisti, ki v življenju krožijo, a nikoli ne naredijo
koraka dalje. Prosimo Gospoda, tako je papež sklenil, za milost, da bi se ponovno
»podali na pot naproti obljubam«.