Svetniki in svetost

Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II., ki bosta čez manj kot en mesec sama razglašena za sveta, sta imela poseben odnos do svetnikov in svetosti. Prepoznala in tudi razglasila sta mnoge moške in ženske, ki so kazali živo Kristusovo obličje in so bili za Cerkev jedro ter orodje evangelizacije. Znano je, da je Janez Pavel II. odobril rekordno število beatifikacij in kanonizacij. A nič manjšega pomena svetnikom ni pripisoval Janez XXIII., ki je o le-teh dejal, da so »mojstrovina milosti Svetega Duha«. Četudi je bilo v času njegovega pontifikata razglašenih le okoli deset svetnikov in prav toliko blaženih, je imel glede svetosti tri prepričanja. Prvo, da je njihovo poveličanje najvišja in najplemenitejša naloga papeža. Drugo, da je njihovo pričevanje zaklad za posvečevanje in svetost Cerkve ter Božjega ljudstva. Ter tretje, da je njihova priprošnja nepogrešljiva za uspeh drugega vatikanskega koncila.

Glede prvega je Janez XXIII. dejal, da naloga papeža poveličevati svetost zanj obenem pomeni prejemati in deliti milost ter veselje, ki ju svetniki pridobijo od Gospoda: »Papež, ki vam govori, vedno z veseljem vodi ta povzdigovanja, ki so za duhovnike in verno ljudstvo kot slovesen prikaz poti, ki jo je potrebno prehoditi.« O svetniškem pričevanju je bil Janez XXIII. prepričan, da gre za izraz edinstvenega odnosa med nebeško slavo in zemeljskimi potrebami. Svetniki so po njegovih besedah po eni strani »zemeljske harmonije«, po drugi pa so v polnem sozvočju »z neskončnimi nebeškimi harmonijami«. Janez XXIII. se je tudi zavedal, da je svetost dostopna vsem, da jo je mogoče posnemati in doseči v vsakem okolju, vsaki kulturi, vsakem prostoru in vsakem času človekovega življenja. Kar zadeva priprošnjo svetnikov za uspeh koncila, njegovo tretje prepričanje, je o tem spregovoril večkrat med beatifikacijami in kanonizacijami vse od napovedi drugega vatikanskega koncila. Prav v svetosti, kot je zatrdil, mora izžarevati nov sijaj Cerkve. Ob samem začetku koncila, 11. oktobra 1962, pa je Janez XXIII. dejal: »Nebeški svetniki so zadolženi, da varujejo naša dela; verniki, da k Bogu dvigujejo goreče molitve.«

1341 blaženih, 482 svetnikov, preko 2000 Božjih služabnikov in častitljivih: to so rekordne številke, ki zaznamujejo pontifikat Janeza Pavla II. Le-ta je doumel željo Janeza XXIII., ki je drugi vatikanski koncil predlagal kot pot obogatitve in prenove Cerkve. Spremembe, ki jih je ta veliki cerkveni dogodek prinesel tudi v pojmovanje svetosti, so nebeška vrata vsem krščenim odprle s predlogom svetosti, ki jo je moč uresničevati v vsakdanjem življenju. Ta svetost je utemeljena na brezpogojnem sprejemanju evangelija in Boga v vseh okoliščinah, časih, krajih in stanovih: »Poti svetosti so mnogovrstne in primerne za poklicanost vsakogar.«

Med svetniki, blaženimi in častitljivimi, ki jih je razglasil Janez Pavel II., je okoli 600 laikov. Prihajajo z vseh koncev sveta, so različnih narodnosti, kultur, med njimi so zakonski pari, mladi in mnogi mučenci, predvsem iz 20. stoletja. Za papeža Janeza Pavla II. svetniki Cerkvi na zemlji razodevajo vez, ki jo združuje s skrivnostjo občestva svetnikov. Istočasno ji kažejo pot do svetosti, h kateri smo poklicani vsi: »Da bi dosegli vrhove svetosti je potrebno iti preko opornikov dejavne ljubezni, tvegati, se truditi, se ne predati pred ovirami.«

Janez Pavel II. je imel svetost za zgled življenja, orodje evangelizacije in zavesti, da smo ustvarjeni po podobi in podobnosti Boga. »Življenje svetosti, ki se sveti v mnogih članih Božjega ljudstva, ponižnih in pogosto skritih pred očmi ljudmi, predstavlja najpreprostejšo in privlačno pot, preko katere je takoj mogoče doumeti lepoto resnice, osvobajajočo moč Božje ljubezni, vrednost brezpogojne zvestobe vsem zahtevam Gospodove postave, tudi v najtežjih okoliščinah. Zato je Cerkev vernike vedno vabila, da bi v svetnikih in svetnicah iskali in našli vzor, moč in veselje za življenje v skladu z Božjimi zapovedmi in evangeljskimi blagri.«

Audio: