S papežem Frančiškom skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 30. marec 2014, RV) – »Kdo med nami si upa reči, da ni grešnik? Nihče. Vsi smo grešniki,« je dejal papež med spokornim bogoslužjem, ki ga je v petek zvečer vodil v baziliki sv. Petra. »Spreobrnjenje ni vprašanje enega trenutka ali enega obdobja v letu, temveč je prizadevnost, ki traja vse življenje.«

Zapustiti grešna obnašanja
Poklicani smo, da zapustimo grešna obnašanja in usmerimo pogled k bistvenemu. Ravno to je razlika med življenjem, ki ga je popačil greh, in življenjem, ki je razsvetljeno z milostjo: »Iz srca človeka, prenovljenega po Bogu, prihaja dobro obnašanje: vedno govoriti resnico in se izogibati vsaki laži; ne krasti, ampak to, kar imamo, deliti z drugimi, predvsem s tistimi v stiski; ne popuščati jezi, zameri in maščevanju, ampak biti prizanesljivi, velikodušni in pripravljeni odpuščati; ne popuščati obrekovanju, ki uničuje dober sloves osebe, ampak na vsakega gledati bolj s pozitivne strani.«

Duhovnik sprejme spovedance z Božjo ljubeznijo
Kako pomembno je poslanstvo spovedovanja, pa je papež Frančišek poudaril duhovnikom, ki so se letos udeležili tečaja apostolske penitencierije. »Vi ste poklicani,« jim je dejal, »da ste vedno 'možje Svetega Duha', veseli in močni pričevalci in oznanjevalci Gospodovega vstajenja. To pričevanje se bere na obrazu, čuti se v glasu duhovnika, ki z vero in maziljenjem opravlja zakrament sprave.« Duhovnik ne sprejme spovedance z držo sodnika in ne z držo navadnega prijatelja, ampak z Božjo ljubeznijo, ljubeznijo očeta, ki vidi vračati se sina in mu gre naproti, z držo pastirja, ki je našel izgubljeno ovco. »Duhovnikovo srce je srce, ki je ganjeno, ne zaradi sentimentalizma ali gole čustvenosti, ampak zaradi globine Gospodovega usmiljenja!«

Splošna avdienca: Zakrament svetega reda
»Duhovnik, škof in diakon morajo pasti Gospodovo čredo z ljubeznijo,« je poudaril papež med splošno avdienco, ko je katehezo namenil zakramentu svetega reda. Nakazal je tri lastnosti tega zakramenta: duhovnik je s tem, ko je postavljen na čelo skupnosti, poklican k služenju; Cerkev ljubi z vsem srcem tako kot Kristus; in tretje, ne sme zanemarjati milostnega daru, ki mu je bil dan po polaganju rok. Ko se služba škofa, služba duhovnika ne goji z molitvijo, poslušanjem Božje besede, vsakodnevnim obhajanjem evharistije ter pristopanjem k zakramentu sprave, duhovnik neizogibno konča tako, da ne vidi več pristnega smisla lastne službe in veselja, ki prihaja iz globokega občestva z Jezusom. Škof, in enako velja za duhovnika, ki ne moli, ne sliši in ne posluša Božje besede, ki ne obhaja evharistije vsak dan in se redno ne spoveduje, bo dolgoročno gledano izgubil povezanost z Jezusom in postal povprečnež, ki Cerkvi ne dela dobro.

V trpljenju nismo sami
»V trpljenju ni nihče nikoli sam, kajti Bog v svoji usmiljeni ljubezni do človeka in sveta zaobjema tudi najbolj nečloveške razmere, v katerih je podoba Stvarnika, navzoča v vsaki osebi, zatemnjena in iznakažena,« je dejal papež na avdienci s člani Papeškega sveta za zdravstvene delavce. Tako je bilo za Jezusa v njegovem trpljenju. »V njem je vsaka človeška bolečina, vsaka bridkost, vsako trpljenje bilo sprejeto iz ljubezni, iz čiste želje, da bi nam bil blizu, da bi bil z nami. In tu, v Jezusovem trpljenju, je največja šola za vsakega, ki se hoče posvetiti služenju bolnim in trpečim bratom in sestram,« je zatrdil papež Frančišek. Izkušnja bratske delitve trpljenja s trpečim nam po papeževih besedah odpira resnično lepoto človeškega življenja, ki obsega tudi njegovo krhkost.

Slepi in slabovidni – pričevalci evangelija
»Pričevalec evangelija je tisti, ki se je srečal z Jezusom Kristusom, ki ga je spoznal, ali bolje, se je čutil 'spoznan od Njega', pri-znan, spoštovan, ljubljen, odpuščen; in to srečanje se ga je dotaknilo v globini, napolnilo ga je z novim veseljem, novim smislom za življenje. In to se razodeva, se sporoča, se posreduje drugim,« je papež nagovoril slepe, slabovidne in gluhoneme osebe. »Bolna ali invalidna oseba, ravno začenši pri svoji slabotnosti, oviranosti, lahko postane pričevalec srečanja: srečanja z Jezusom, ki odpira v življenje in vero, ter srečanja z drugimi, s skupnostjo. V resnici samo tisti, ki prizna svojo slabotnost, svoje omejitve, lahko gradi bratske in solidarne odnose v Cerkvi in družbi,« je še dejal sveti oče in povabil, naj pustijo, da jih sreča Jezus: »Samo On zares pozna človekovo srce, samo On ga lahko osvobodi zaprtosti in sterilnega pesimizma ter ga odpre za življenje in upanje.«

Audio: