VATIKAN (nedelja, 30. marec 2014, RV) – »Kdo med nami si upa reči, da ni
grešnik? Nihče. Vsi smo grešniki,« je dejal papež med spokornim bogoslužjem,
ki ga je v petek zvečer vodil v baziliki sv. Petra. »Spreobrnjenje ni vprašanje
enega trenutka ali enega obdobja v letu, temveč je prizadevnost, ki traja vse
življenje.«
Zapustiti grešna obnašanja Poklicani smo, da zapustimo
grešna obnašanja in usmerimo pogled k bistvenemu. Ravno to je razlika med življenjem,
ki ga je popačil greh, in življenjem, ki je razsvetljeno z milostjo: »Iz srca človeka,
prenovljenega po Bogu, prihaja dobro obnašanje: vedno govoriti resnico in se izogibati
vsaki laži; ne krasti, ampak to, kar imamo, deliti z drugimi, predvsem s tistimi v
stiski; ne popuščati jezi, zameri in maščevanju, ampak biti prizanesljivi, velikodušni
in pripravljeni odpuščati; ne popuščati obrekovanju, ki uničuje dober sloves osebe,
ampak na vsakega gledati bolj s pozitivne strani.«
Duhovnik sprejme
spovedance z Božjo ljubeznijo Kako pomembno je poslanstvo spovedovanja, pa
je papež Frančišek poudaril duhovnikom, ki so se letos udeležili tečaja apostolske
penitencierije. »Vi ste poklicani,« jim je dejal, »da ste vedno 'možje
Svetega Duha', veseli in močni pričevalci in oznanjevalci Gospodovega vstajenja.
To pričevanje se bere na obrazu, čuti se v glasu duhovnika, ki z vero in maziljenjem
opravlja zakrament sprave.« Duhovnik ne sprejme spovedance z držo sodnika in ne
z držo navadnega prijatelja, ampak z Božjo ljubeznijo, ljubeznijo očeta, ki vidi vračati
se sina in mu gre naproti, z držo pastirja, ki je našel izgubljeno ovco. »Duhovnikovo
srce je srce, ki je ganjeno, ne zaradi sentimentalizma ali gole čustvenosti, ampak
zaradi globine Gospodovega usmiljenja!«
Splošna avdienca: Zakrament
svetega reda »Duhovnik, škof in diakon morajo pasti Gospodovo čredo
z ljubeznijo,« je poudaril papež med splošno avdienco, ko je katehezo namenil
zakramentu svetega reda. Nakazal je tri lastnosti tega zakramenta: duhovnik je s tem,
ko je postavljen na čelo skupnosti, poklican k služenju; Cerkev ljubi z vsem srcem
tako kot Kristus; in tretje, ne sme zanemarjati milostnega daru, ki mu je bil dan
po polaganju rok. Ko se služba škofa, služba duhovnika ne goji z molitvijo, poslušanjem
Božje besede, vsakodnevnim obhajanjem evharistije ter pristopanjem k zakramentu sprave,
duhovnik neizogibno konča tako, da ne vidi več pristnega smisla lastne službe in veselja,
ki prihaja iz globokega občestva z Jezusom. Škof, in enako velja za duhovnika, ki
ne moli, ne sliši in ne posluša Božje besede, ki ne obhaja evharistije vsak dan in
se redno ne spoveduje, bo dolgoročno gledano izgubil povezanost z Jezusom in postal
povprečnež, ki Cerkvi ne dela dobro.
V trpljenju nismo sami »V
trpljenju ni nihče nikoli sam, kajti Bog v svoji usmiljeni ljubezni do človeka in
sveta zaobjema tudi najbolj nečloveške razmere, v katerih je podoba Stvarnika, navzoča
v vsaki osebi, zatemnjena in iznakažena,« je dejal papež na avdienci s člani Papeškega
sveta za zdravstvene delavce. Tako je bilo za Jezusa v njegovem trpljenju. »V njem
je vsaka človeška bolečina, vsaka bridkost, vsako trpljenje bilo sprejeto iz ljubezni,
iz čiste želje, da bi nam bil blizu, da bi bil z nami. In tu, v Jezusovem trpljenju,
je največja šola za vsakega, ki se hoče posvetiti služenju bolnim in trpečim
bratom in sestram,« je zatrdil papež Frančišek. Izkušnja bratske delitve trpljenja
s trpečim nam po papeževih besedah odpira resnično lepoto človeškega življenja, ki
obsega tudi njegovo krhkost.
Slepi in slabovidni – pričevalci evangelija »Pričevalec
evangelija je tisti, ki se je srečal z Jezusom Kristusom, ki ga je spoznal, ali bolje,
se je čutil 'spoznan od Njega', pri-znan, spoštovan, ljubljen, odpuščen; in to srečanje
se ga je dotaknilo v globini, napolnilo ga je z novim veseljem, novim smislom za življenje.
In to se razodeva, se sporoča, se posreduje drugim,« je papež nagovoril slepe,
slabovidne in gluhoneme osebe. »Bolna ali invalidna oseba, ravno začenši pri svoji
slabotnosti, oviranosti, lahko postane pričevalec srečanja: srečanja z Jezusom, ki
odpira v življenje in vero, ter srečanja z drugimi, s skupnostjo. V resnici samo tisti,
ki prizna svojo slabotnost, svoje omejitve, lahko gradi bratske in solidarne
odnose v Cerkvi in družbi,« je še dejal sveti oče in povabil, naj pustijo, da
jih sreča Jezus: »Samo On zares pozna človekovo srce, samo On ga
lahko osvobodi zaprtosti in sterilnega pesimizma ter ga odpre za življenje in upanje.«