Janez XXIII. in Janez Pavel II.: Odnos do Latinske Amerike

Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. bo 27. aprila za svetnika razglasil papež Frančišek, prvi papež v zgodovini, ki prihaja iz Latinske Amerike. Zato se med pripravami na njuno kanonizacijo danes zaustavljamo ob vprašanju, kako je njun nauk odmeval na tej celini.

Istega leta, ko je bil za Petrovega naslednika izvoljen Angelo Roncalli, je minevalo natanko sto let od ustanovitve Latinskoameriškega papeškega kolegija v Rimu. Zato ni bilo naključje, da je bila ena njegovih prvih avdienc namenjena škofom, ki so se takrat zbrali v Rimu na tretjem zasedanju Sveta škofovskih konferenc Latinske Amerike. To je bilo 15. novembra 1958. Papež Janez XXIII. je takrat govoril o 160 milijonih katoličanov, ki so v tistem obdobju živeli na celini in predstavljali le malo manj od ene tretjine celotnega katoliškega sveta. Prav ta pomembna vloga latinskoameriške Cerkve je bila povod, da je bil eden osrednjih elementov v govoru Janeza XXIII. namenjen velikemu pomenu formacije tamkajšnjih duhovnikov in tudi njihovega zadostnega števila. S tem namenom so latinskoameriški škofje dobili dolgoročni program, v katerem jih je papež spodbudil, da bi poiskali globoke razloge za pomanjkanje poklicev. V istem programu je bila izpostavljena tudi temeljna vloga radia za širjenje katoliške miselnosti.

Dve leti kasneje se je papež Janez XXIII. srečal s predstojniki in predstojnicami redov, kongregacij in inštitutov iz Latinske Amerike. Takrat je izrazil več zadovoljstva nad rezultati evangelizacije in dejal, da se prihodnost Cerkve na tej celini razkriva v bogastvu neizrekljivih obljub. Zatrdil je tudi, da imata katoliški duh in življenje v Latinski Ameriki sama v sebi dovolj moči, da zagotovita lepo upanje za to prihodnost.

Latinska Amerika je bila nadalje cilj prvega izmed 104 mednarodnih apostolskih potovanj papeža Janeza Pavla II. V začetku leta 1979, le nekaj mesecev po izvolitvi za Petrovega naslednika, se je odpravil v Mehiko, Dominikansko republiko in na Bahame. V celoti pa je Janez Pavel II. tej celini namenil kar 17 apostolskih obiskov.

Medtem ko so minevala leta njegovega dolgega pontifikata, je Latinska Amerika igrala vse bolj pomembno vlogo v življenju rimske Cerkve. Tam se je prvič pojavil izraz »nova evangelizacija«, ki je še danes izhodišče za pastoralno delovanje po celem svetu. O pomenu nove evangelizacije je Janez Pavel II. leta 1983 govoril na Haitiju škofom, ki so se ponovno zbrali na zasedanju Sveta škofovskih konferenc Latinske Amerike. Poudaril je, da ne gre za ponovno evangelizacijo, ampak zares novo, novo v svoji gorečnosti, metodah in izrazih.

Leta 1999 je papež Janez Pavel II. objavil apostolsko spodbudo Cerkev v Ameriki. Nova evangelizacija je bila takrat že v središču njegovega premišljevanja. T. i. »celino upanja« je povabil, da se ne bi ustavila pred cerkvenimi izzivi. Program nove evangelizacije, je zatrdil, se namreč ne more omejiti na oživljanje vere vernikov, ki so sužnji navad, ampak si mora prizadevati oznanjati Kristusa v okoljih, kjer je neznan.

Zelo odmevna je bila sicer v času pontifikata Janeza Pavla II. prav opredelitev Latinske Amerike kot »celine upanja«. Izraz je prvič uporabil že Pavel VI. med apostolskim potovanjem v Kolumbijo leta 1968. Opredelitev se je nanašala na upanje, ki bi Cerkvi lahko pomagalo kot navdih pri soočanju s pastoralnimi problemi v različnih lokalnih stvarnostih. Tudi v Evropi, kjer sta sekularizem in kultura relativizma začela vernike oddaljevati od župnij.

Audio: