2014-03-25 16:04:46

Vprašanje ekumenskega in medverskega dialoga


Janez XXIII. je bil papež, ki je na tem področju spodbudil pomenljiv preobrat, in sicer z drugim vatikanskim koncilom. Začelo se je z odpravo izrazov z negativnim prizvokom iz liturgije, ki so se nanašali na hebrejsko ljudstvo. Odnosom z drugimi krščanskimi Cerkvami pa je koncil posvetil nekaj pomembnih odlomkov v dogmatični konstituciji o Cerkvi (Lumen gentium), v odloku o ekumenizmu (Unitatis redintegratio) in v izjavi o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev (Nostra aetate).

»Mnogo jih je namreč, ki imajo v časti Sveto pismo kot pravilo za verovanje in življenje in kažejo iskreno versko gorečnost, ljubeče verujejo v vsemogočnega Boga Očeta in v Kristusa, Božjega Sina, Odrešenika, so posvečeni s krstom, ki jih povezuje s Kristusom, in v svojih lastnih Cerkvah in v cerkvenih skupnostih priznavajo in prejemajo tudi druge zakramente.« Tako beremo v dogmatični konstituciji o Cerkvi v odlomku o vezeh med katoliško Cerkvijo in nekatoliškimi kristjani. Tam piše tudi, da Cerkev, če želi doseči edinost, ne sme nehati »moliti, upati in delati«. Odlok o ekumenizmu našteva katoliška načela ekumenizma in temelje ter analizira razloge za delitve. Poudarja, da morata ekumensko delovanje in dialog izvirati iz prenove Cerkve. To pa med drugim pomeni, da mora le-ta nenehno preverjati zvestobo lastni poklicanosti.

Izjava o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev pa se najprej zaustavlja ob hinduizmu in budizmu. Cerkev ne zavrača ničesar, kar je v teh religijah resničnega in svetega. Kristjane spodbuja k spoštljivemu dialogu. Kar zadeva islam, dokument med drugim navaja skupne elemente in vabi k preseganju zgodovinskih nasprotovanj ter zaščiti in spodbujanju družbene pravičnosti, moralnih vrednot, miru in svobode. Glede judov pa izjava poudarja predvsem, da si Cerkev z njimi deli izredno veliko duhovno dediščino.

Janez Pavel II. je dal dialogu z drugimi verstvi še nadaljnji odločilni zagon. Lokalne Cerkve in posameznike je spodbujal k sodelovanju s pripadniki drugih verstev pri prizadevanju za skupno dobro, mir, svobodo, spoštovanje človekovih pravic, resnico in pravičnost v družbenih odnosih, varstvo stvarstva in za boj proti terorizmu.

Poznane so tudi njegove konkretne pobude, med katerimi je dan molitve, ki je potekal v Assisiju 27. oktobra 1986. Takrat se je okoli sedemdeset verskih voditeljev s celega sveta zbralo v mestu sv. Frančiška in skupaj molilo za mir. Torej, z istim namenom, a v različnih oblikah, upoštevajoč različne verske tradicije. Podobno srečanje se je kasneje v času pontifikata Janeza Pavla II. ponovilo še dvakrat. Med nadaljnjimi gestami tega papeža na področju medverskega dialoga naj omenimo še obisk Univerze Al-Azhar v Egiptu, molitev pred zidom žalovanja in obisk tempeljske ploščadi v Jeruzalemu, pa tudi mnoga druga srečanja in obiske sinagog, mošej ter bogoslužnih krajev drugih verstev.

Janez Pavel II. je zaznamoval tudi ekumenski dialog. Pomembne korake naprej je naredil s protestantskimi Cerkvami. Leta 1999 je bila na primer podpisana skupna izjava o nauku o opravičenju. Nadaljevala so se dela mednarodne anglikansko rimske-katoliške komisije. Kar zadeva pravoslavni svet, pa je bil dialog bolj kompleksen, a se je z nekaterimi Cerkvami vseeno vzpostavil na bratskem in konstruktivnem nivoju. Poleg tega pa je pontifikat Janeza Pavla II. obrodil tudi okrožnico Da bi bili vsi eno (Ut unum sint), ki je izšla leta 1995.

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.