Janez XXIII. je bil papež, ki je na tem področju spodbudil pomenljiv preobrat,
in sicer z drugim vatikanskim koncilom. Začelo se je z odpravo izrazov z negativnim
prizvokom iz liturgije, ki so se nanašali na hebrejsko ljudstvo. Odnosom z drugimi
krščanskimi Cerkvami pa je koncil posvetil nekaj pomembnih odlomkov v dogmatični konstituciji
o Cerkvi (Lumen gentium), v odloku o ekumenizmu (Unitatis redintegratio) in v izjavi
o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev (Nostra aetate).
»Mnogo jih je
namreč, ki imajo v časti Sveto pismo kot pravilo za verovanje in življenje in kažejo
iskreno versko gorečnost, ljubeče verujejo v vsemogočnega Boga Očeta in v Kristusa,
Božjega Sina, Odrešenika, so posvečeni s krstom, ki jih povezuje s Kristusom, in v
svojih lastnih Cerkvah in v cerkvenih skupnostih priznavajo in prejemajo tudi druge
zakramente.« Tako beremo v dogmatični konstituciji o Cerkvi v odlomku o vezeh
med katoliško Cerkvijo in nekatoliškimi kristjani. Tam piše tudi, da Cerkev, če želi
doseči edinost, ne sme nehati »moliti, upati in delati«. Odlok o ekumenizmu
našteva katoliška načela ekumenizma in temelje ter analizira razloge za delitve. Poudarja,
da morata ekumensko delovanje in dialog izvirati iz prenove Cerkve. To pa med drugim
pomeni, da mora le-ta nenehno preverjati zvestobo lastni poklicanosti.
Izjava
o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev pa se najprej zaustavlja ob hinduizmu in
budizmu. Cerkev ne zavrača ničesar, kar je v teh religijah resničnega in svetega.
Kristjane spodbuja k spoštljivemu dialogu. Kar zadeva islam, dokument med drugim navaja
skupne elemente in vabi k preseganju zgodovinskih nasprotovanj ter zaščiti in spodbujanju
družbene pravičnosti, moralnih vrednot, miru in svobode. Glede judov pa izjava poudarja
predvsem, da si Cerkev z njimi deli izredno veliko duhovno dediščino.
Janez
Pavel II. je dal dialogu z drugimi verstvi še nadaljnji odločilni zagon. Lokalne
Cerkve in posameznike je spodbujal k sodelovanju s pripadniki drugih verstev pri prizadevanju
za skupno dobro, mir, svobodo, spoštovanje človekovih pravic, resnico in pravičnost
v družbenih odnosih, varstvo stvarstva in za boj proti terorizmu.
Poznane so
tudi njegove konkretne pobude, med katerimi je dan molitve, ki je potekal v Assisiju
27. oktobra 1986. Takrat se je okoli sedemdeset verskih voditeljev s celega sveta
zbralo v mestu sv. Frančiška in skupaj molilo za mir. Torej, z istim namenom, a v
različnih oblikah, upoštevajoč različne verske tradicije. Podobno srečanje se je kasneje
v času pontifikata Janeza Pavla II. ponovilo še dvakrat. Med nadaljnjimi gestami tega
papeža na področju medverskega dialoga naj omenimo še obisk Univerze Al-Azhar v Egiptu,
molitev pred zidom žalovanja in obisk tempeljske ploščadi v Jeruzalemu, pa tudi mnoga
druga srečanja in obiske sinagog, mošej ter bogoslužnih krajev drugih verstev.
Janez
Pavel II. je zaznamoval tudi ekumenski dialog. Pomembne korake naprej je naredil s
protestantskimi Cerkvami. Leta 1999 je bila na primer podpisana skupna izjava o nauku
o opravičenju. Nadaljevala so se dela mednarodne anglikansko rimske-katoliške komisije.
Kar zadeva pravoslavni svet, pa je bil dialog bolj kompleksen, a se je z nekaterimi
Cerkvami vseeno vzpostavil na bratskem in konstruktivnem nivoju. Poleg tega pa je
pontifikat Janeza Pavla II. obrodil tudi okrožnico Da bi bili vsi eno (Ut unum sint),
ki je izšla leta 1995.