Papež Frančišek in člani rimske kurije sklenili duhovne vaje

ARICCIA (petek, 14. marec 2014, RV) – Papež Frančišek in kardinali, nadškofje, škofje in duhovniki iz rimske kurije so danes končali duhovne vaje v Aricci, ki so od nedelje potekale pod vodstvom msgr. Angela De Donatisa. Dopoldne je potekala še zadnja meditacija, nato pa so se papež in ostali udeleženci duhovnih vaj vrnili v Vatikan. Sveti oče se je msgr. De Donatisu, župniku rimske župnije sv. Marka Evangelista, v imenu vseh zahvalil ter ga imenoval »sejalec«. Dejal, da se »vračajo domov z dobrim semenom, semenom Božje besede. Gospod bo poslal dež in seme bo zraslo. Zraslo bo in dalo sadove.«

Med včerajšnjo meditacijo je msgr. De Donatis poudaril, da presojanje vsakega dejanja z logiko sveta ali tržne ekonomije pomeni nevarnost, da ne dojamemo vrednosti ljubezni, ki ljudi približuje Bogu, Boga ljudem in ljudi med seboj, da bi na ta način ustvarili občestvo ljubezni, ki je Cerkev. Premišljevanje je bilo osredotočeno na globoko poznavanje Jezusa, ki izvira iz prijateljstva, sprejemanja in ljubezni. Uvod vanj pa je naredil z vprašanjem otroka, ki se je pripravljal na prvo obhajilo: »A ti poznaš tako dobro Jezusa zaradi svoje službe ali zato, ker sta prijatelja?«

Msgr. De Donatis se je naslonil na evangelijski odlomek iz Markovega evangelija: neznana žena pride v hišo gobavca v Betaniji in Jezusu mazilil glavo z dragocenim oljem. V pripovedi najdemo vrsto pomenljivih elementov. Kraj, kjer se odvija svetopisemski prizor, je hiša gobavca, prostor nečesa slabega. Jezus gre torej tja, kjer je bolezen. Gre, ker ve, da je kakorkoli že ljubljen. Hiša se namreč nahaja v Betaniji, ki je simbol sprejetja. Jezus je v Betaniji imel veliko prijateljev in je vedel, da je tam ljubljen. Gre za občutenje, po katerem hrepeni vsak človek, ki zapusti svoj kraj, je izpostavil msgr. De Donatis.

Gospod sedi za mizo s svojimi učenci, ko pride žena, stre posodico z oljem in ga izlije na Jezusovo glavo, je nadaljeval. Gre za dejanje zastonjske ljubezni, ki postane še bolj pomembno, ko pomislimo, da je bilo storjeno v ozračju velikega nasilja in sovraštva do Jezusa. Manjkala sta dva dneva do pashe in pismouki so iskali način, da bi ga usmrtili. Dejanje žene tako pridobi na svojem pomenu: sredi sovraštva do Jezusa, mu ona gre naproti in mu ponudi vse, kar ima. Olje je v tistem času stalo toliko, koliko je nek navaden delavec na leto dobil plačila. Žena je torej Jezusu dala vse, kar je prihranila, je pojasnil msgr. De Donatis.

Vonj dragocenega olja se razširi na vse, ki so bili ob Jezusu; dejanja sicer niso odobravali in so ga smatrali kot zapravljanje. Obsojajo ga v skladu z logiko trga. A Jezus brani ženo, kajti ljubezni do svojega Boga ni dala nobene cene. To je njegova veličina: človek se mora pokazati pred njim takšen, kot je, brez strahu, z vsemi svojimi grehi in vso svojo ljubeznijo. Jezus lahko vse sprejme in spremeni v dobro, je zatrdil voditelj duhovnih vaj. Bog nikoli ne zahteva več od tistega, kar lahko damo, in nas pušča svobodne v dajanju. In tudi tisto malo, kar zmoremo dati, nas približa njemu. Bolj ko se ljudje približajo Bogu, bolj se on približa ljudem in bolj se ljudje približajo med seboj. Na ta način se ustvarja občestvo, ki gre onkraj smrti v večnost. Cerkev je kot umiranje samemu sebi, da bi se rodili v občestvo.

Audio: