Na tretjo postno nedeljo nam letos bogoslužje predstavlja enega od najlepših in naj
bolj globokih besedil v Svetem pismu: pogovor med Jezusom in Samarijanko (prim. Jn
4,5-42). Sveti Avguštin, ki je bil očaran nad to pripovedjo, je napisal nepozaben
komentar. Težko je v kratki razlagi prestaviti bogastvo tega evangeljskega besedila;
potrebno ga je namreč prebirat, osebno razmišljat ter se vživeti v to ženo, ki je
šla, kakor vse ostale dni, tudi tisti dan zajet vodo k vodnjaku, kjer je našla Jezusa,
ki je sedel zraven, sredi opoldanske vročine 'utrujen od poti'. Ko ji je rekel:
»Daj mi piti«, se je žena zelo začudila, saj je bilo zanjo povsem neobičajno,
da jud nagovorja samarijansko ženo, poleg tega pa je še ne pozna. Njeno začudenje
se je vedno bolj stopnjevalo, saj ji je Jezus začel govoriti o 'živi vodi',
ki je sposobna pogasiti žejo »ter bo postala v njej izvir vode, ki teče v večno
življenje« (Jn 4.14). Poleg tega ji je Jezus pokazal, da pozna njeno osebno življenje,
pa še ji je razodel, da je prišla ura, ko bodo pravi častilci častili edinega pravega
Boga v duhu in resnici ter ji na koncu celo zaupal, kar je storil zelo redko, da je
Mesija.
Žena je vsak dan prihajala zajemat vodo k starodavnemu vodnjaku očaka
Jakoba, a je tisti dan srečala Jezusa, ki je tam sedel 'utrujen od poti' (Jn
4,6). Sveti Avguštin razlaga: 'Jezus ni utrujen kar tako... Kristusova moč te je
ustvarila, Kristusova slabost te je prenovila... S svojo močjo nas je
ustvaril, s svojo slabostjo nas je prišel iskat' (V Ioh. Ev. 15,2). Na
Gospodovo 'utrujenost', ki je znamenje, da je pravi človek, lahko gledamo kot
na uvod v trpljenje, s katerim je dopolnil delo našega odrešenja. Še posebej pride
med srečanjem z Samarijanko pri vodnjaku do izraza tema o Kristusovi 'žeji',
ki doseže višek v vzkliku na križu: 'Žejen sem' (Jn 19,28). Gotovo je ta žeja
kakor tudi utrujenost, fizična. Toda Jezus, kakor pravi Avguštin, 'je imel žejo
po ženini veri' (V Ioh. Ev 15,11), kakor ima tudi po veri vsakega od nas. Bog
Oče je Kristusa poslal, da odžeja našo žejo po večnem življenju tako, da nam podarja
svojo ljubezen, vendar pa je za prejem Kristusovega daru potrebna naša vera. Vsemogočnost
Ljubezni namreč vedno spoštuje človekovo svobodo. Trka na njegovo srce in potrpežljivo
čaka na njegov odgovor.
V srečanju s Samarijanko je v ospredju simbol vode,
ki jasno nakazuje zakrament krsta, vir novega življenja v veri po Božji milosti. Ta
evangelij je del starodavne priprave kateumenov v krščansko uvajanje, ki se je dogodi
na velikonočno vigilijo. 'Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli
žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno
življenje' (Jn 4,14). Ta voda prestavlja Svetega Duha, najodličnejši dar, ki nam
ga je Jezus prinesel od Boga Očeta. Kdor se prerodi iz vode in Svetega Duha v krstu,
vstopi v resničen odnos z Bogom, v sinovsko razmerje, ter ga lahko časti 'v duhu
in resnici' (Jn 4,23.24), kakor je to Jezus razodel Samarijanki. Zaradi srečanja
z Jezusom Kristusom ter po daru Svetega Duha, človekova vera doseže višek v odgovoru
na polnost Božjega razodetja.
Vse to se je začelo iz resnične in občutene izkušnje
žeje. Tematika žeje je navzoča v vsem Janezovem evangeliju: pri srečanju s Samarijanko,
nato v veliki prerokbi med šotorskim praznikom (Jn 7,37-38) ter končno na križu, ko
Jezus, preden umre, reče, da bi se izpolnilo Pismo: »Žejen sem« (Jn 19,28).
Jezusova žeja, so vrata, ki vodijo do Božje skrivnosti, saj je On postal žejen, da
bi nas odžejal, postal je ubog, da bi nas obogatil (prim. 2Kor 8,9). Da, Boga žeja
po naši veri in naši ljubezni. Kot dober in usmiljen oče nam želi najvišje dobro in
to dobro je On sam. Samarijanka predstavlja bivanjsko nepotešenost tistega, ki ni
našel to, kar je iskal; imela je namreč pet mož in sedaj živi z drugim človekom. Njeno
odhajanje po vodo in prihajanje od vodnjaka izraža ponavljajoče in v usodo vdano življenje.
Vse pa se je zanjo spremenilo tistega dne po pogovoru z Gospodom Jezusom, ki jo je
tako pretresel, da je celo pustila vrč z vodo pri vodnjaku in stekla v vas, da bi
ljudem povedala: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila.
Kaj, če je on Mesija?« (Jn 4, 28-29).
Vsak od nas se lahko poistoveti
z Samarijanko. Jezus nas še posebno v tem postnem času pričakuje, da bi nam spregovoril
na srce. Za trenutek se ustavimo v tišini, lahko v naši sobi, cerkvi ali na prostem.
Prisluhnimo njegovemu glasu, ki nam pravi: 'Če bi poznal Božji dar...'.
Dragi
bratje in sestre, tudi mi odprimo svoje srce zaupnemu poslušanju Božje Besede, da
bi srečali kot samarijanka, Jezusa, ki nam razodeva svojo ljubezen in nam pravi: »Mesija,
tvoj zveličar 'sem jaz, ki ti govorim'« (Jn 4,26). Naj nam izprosti ta dar
Marija, prva in popolna učenka Besede, ki je postala meso ter naj nam pomaga, da ne
bomo zgrešili tega srečanja, od katerega je odvisna naša resnična sreča.