Papež rimskim duhovnikom: Duhovnik je človek usmiljenja in sočutja
VATIKAN (četrtek, 6. marec 2014, RV) – Duhovnik je človek usmiljenja in sočutja,
je blizu ljudem in je služabnik vseh. Tako je dejal papež Frančišek med srečanjem
z duhovniki Rimske škofije, ki je danes dopoldne potekalo v Avli Pavla VI. V središče
svojega govora je postavil usmiljenje in najprej spregovoril o Jezusu, ki je hodil
po mestih in vaseh ter srečeval ljudi. Do njih je gojil posebno držo usmiljenja: videl
je množice in so se mu zasmilile, kajti bile so »izmučene in razkropljene kakor
ovce, ki nimajo pastirja« (Mt 9,36). Papež je dejal, da duhovniki kot služabniki
Cerkve morajo ohranjati živo sporočilo Božjega usmiljenja, predvsem s pridiganjem
ter z gestami, znamenji, pastoralnimi izbirami, kot je postaviti na prvo mesto zakrament
sprave in obenem tudi dela usmiljenja.
Kaj za duhovnike pomeni usmiljenje,
je zastavil vprašanje papež Frančišek in poudaril bližino in služenje. »Duhovniki
so ganjeni pred ovcami kot Jezus, ko je videl utrujene in onemogle ljudi kot ovce
brez pastirja.« Jezus je poln nežnosti do ljudi, predvsem do izključenih oseb,
do grešnikov, do bolnih, za katere nihče ne skrbi. »Po podobi dobrega pastirja
je tako duhovnik človek usmiljenja in sočutja, blizu je svojim ljudem
in je služabnik vseh,« je poudaril papež. Kdor je v življenju ranjen, lahko pri
duhovniku najde pozornost in posluh. Usmiljenje pa lahko duhovnik pokaže predvsem
pri spovedovanju: izrazi ga s celotno svojo držo, z načinom, kako sprejme osebo, kako
posluša, svetuje in daje odvezo. A vse to po papeževih besedah izvira iz tega, kako
duhovnik sam živi zakrament sprave. »Duhovnik je poklican, da se nauči imeti srce,
ki zna biti ganjeno,« je dejal in spomnil na podobo Cerkve kot »poljske bolnišnice«.
Danes je namreč velika potreba po zdravljenju ran, mnogih ran. Veliko ljudi je ranjenih,
veliko je materialnih problemov, škandalov … ljudje, ki so jih ranile iluzije tega
sveta … »Mi, duhovniki,« je dodal, »moramo biti blizu tem ljudem. Usmiljenje
najprej pomeni zdraviti rane.«
Usmiljenje ni ne prizanesljivost ne rigidnost,
je papež v nadaljevanju opozoril na dve skrajnosti, ki nista dobri. Normalno je, da
med spovedniki obstajajo razlike v stilu, a razlik ne sme biti glede bistva, to je
glede zdravega moralnega nauka in usmiljenja. Niti duhovnik, ki popušča, niti tisti,
ki je zelo strog, ne pričujeta o Jezusu Kristusu, kajti ne eden ne drugi ne poskrbi
za osebo, ki jo je srečal. Strog spovednik si umije roke: le na videz je usmiljen,
v rednici pa ni zares vzel problema tiste vesti, da bi zmanjšal greh. »Resnično
usmiljenje poskrbi za osebo, pozorno jo posluša, s spoštovanjem in resnico
pristopi k njeni situaciji in jo spremlja na poti sprave.Zares usmiljeni duhovnik
se obnaša kot usmiljeni Samarijan, kajti njegovo srce je zmožno sočutja, je Kristusovo
srce,« je poudaril papež.