Papež Frančišek: Ne obsojati oseb, ki so doživele polom ljubezni

VATIKAN (petek, 28. februar 2014, RV) – Za kazuistiko vedno obstaja past, ki je proti nam in proti Bogu. Tako je papež Frančišek zatrdil danes zjutraj med homilijo, ko je daroval mašo v Domu sv. Marte. Med razlago evangeljskega odlomka se je zaustavil predvsem ob lepoti zakona. Pri tem je opozoril, da je tiste, ki so doživeli polom svoje ljubezni, treba spremljati ter ne obsojati. Obenem je poudaril, da je Kristus ženin Cerkve in se ene brez drugega torej ne more razumeti.

V današnjem evangeljskem odlomku farizeji Jezusu poskušajo nastaviti past, da bi mu tako »odvzeli moralno avtoriteto«. Predenj pridejo z vprašanjem ločitve. Njihov stil, kot je ob tem pripomnil papež Frančišek, je vedno isti, je »kazuistika«: »Je to dovoljeno ali ne?« »Vedno majhen primer. To je past: za kazuistiko, za kazuističnim mišljenjem je vedno past. Vedno! Proti ljudem, proti nam in proti Bogu, vedno! 'Je dovoljeno to storiti? Odsloviti lastno ženo?' Jezus jim odgovori z vprašanjem, kaj pravi postava, in razloži, zakaj je Mojzes glede tega naročil tako. Toda ne ustavi se pri tem: od kazuistike gre v središče problema in tako prav do dni stvarjenja.«

Papež je dodal, da so lepe Gospodove besede: »Od začetka stvarjenja ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil ženi, in bosta oba eno telo; zatorej nista več dva, ampak eno telo.« Gospod se s tem nanaša na »mojstrovino stvarjenja«, ki sta prav mož in žena. Bog ni hotel človeka samega, hotel je, da ima »družico na poti«. V nekem poetičnem trenutku, ko je Adam srečal Evo, je bil tako »začetek ljubezni«: »Bodita skupaj kot eno samo telo.« Kot je nadaljeval papež Frančišek, Gospod vedno »vzame kazuistično mišljenje in ga pripelje na začetek razodetja«. Po drugi strani pa se »Gospodova mojstrovina ni zaključila tam, v dneh stvarjenja, kajti Gospod je to podobo izbral, da bi razložil ljubezen, ki jo ima On do svojega ljudstva«. Vse do stopnje, da svojemu ljudstvu namenja besede ljubezni tudi, ko mu le-to ni zvesto.

»Gospod vzame to ljubezen mojstrovine stvarjenja, da bi razložil ljubezen, ki jo ima s svojim ljudstvom. In še korak dlje: ko mora Pavel razložiti Kristusovo skrivnost, tudi to naredi z odnosom, s sklicevanjem na njegovo nevesto, kajti Kristus je poročen, Kristus je bil poročen, poročil se je s Cerkvijo, s svojim ljudstvom.« To je zgodba ljubezni, to je zgodba mojstrovine stvarjenja, tako je poudaril papež: »In pred to potjo ljubezni, to podobo, kazuistika odpade in postane bolečina.« Kadar pa ta zapustitev očeta in matere, da bi se mož pridružil ženi, kadar to življenje dalje kot eno samo telo, kadar ta ljubezen doživi polom, kar se zgodi pogosto, takrat moramo začutiti bolečino poloma in spremljati tiste osebe, ki so doživele ta polom njihove ljubezni: »Ne obsojati! Hoditi z njimi! In ne delati kazuistike iz njihove situacije.«

Ob branju teh evangeljskih besed torej pomislimo na ta načrt ljubezni, na to pot ljubezni v krščanskem zakonu, ki ga je Bog blagoslovil v mojstrovini svojega stvarjenja. Ta blagoslov po papeževih besedah ni bil nikoli odstranjen, niti izvirni greh ga ni uničil. In ko pomislimo na to, »vidimo, kako lepa je ljubezen, kako lep je zakon, kako lepa je družina, kako lepa je ta pot«. Vidimo pa tudi, koliko ljubezni in koliko bližine moramo imeti sami do bratov in sester, ki so doživeli nesrečo poloma v ljubezni.

Nazadnje je papež Frančišek še enkrat spomnil na Pavlove besede in na lepoto Kristusove ljubezni do njegove neveste Cerkve: »Tudi tu moramo biti pozorni, da ljubezen ne doživi poloma!« Kristus se je poročil s Cerkvijo in ni ga mogoče razumeti brez nje, tako kot Cerkve ni mogoče razumeti brez Kristusa. »To je velika skrivnost mojstrovine stvarjenja. Naj nam Gospod vsem da milost, da bi jo razumeli, in tudi milost, da ne bi nikoli padli v te kazuistične drže farizejev in pismoukov.«

Audio: