Duhovne misli Benedikta XVI. za 8. navadno nedeljo
V današnjem bogoslužju odmevajo najbolj ganljive besede Svetega pisma. Sveti Duh nam
jih je podaril preko peresa tako imenovanega 'drugega Izaije', ki je, da bi
potolažil od nesreč potrt Jeruzalem, takole izrazil: »Mar pozabi žena svojega
otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te
ne pozabim« (Iz 49,15). Podobno temu povabilu k zaupanju v brezhibno Božjo ljubezen,
je prepričljiv odlomek iz Matejevega evangelija, kjer Jezus spodbuja svoje učence,
naj zaupajo v previdnost nebeškega Očeta, ki hrani ptice neba, oblači lilije na polju
ter ve kaj potrebujemo (prim. Mt 6,24-34), tako pravi Učitelj: »Ne skrbite torej
in ne govorite: 'Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?' Po vsem tem
sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete« (Mt 6,
31-32).
Ob situaciji številnih bližnjih ali oddaljenih oseb, ki živijo v revščini,
se zdi ta Jezusov govor kaj malo realističen, če ne celo zavajajoč. Resnično pa Gospod
želi, da bi jasno razumeli, da se ne da služiti dvema gospodoma: Bogu in bogastvu.
Kdor veruje v Boga Očeta, ki je poln ljubezni do svojih otrok, postavi na prvo mesto
iskanje njegovega Kraljestva, njegove volje. To je ravno nasprotno od vdanosti v usodo
ali od naivnega miru za vsako ceno. Saj nas vera v previdnost ne opravičije od napornega
boja za dostojno življenje, temveč nas osvobaja od pretirane skrbi za stvari in pred
strahom za prihodnjost. Povsem jasno je, da ta Jezusov nauk, ki ostane vedno resničen
in veljaven za vse, v praksi uresničujemo na različne načine glede na različne poklicanosti:
frančiškan ga bo lahko uresničeval na bolj radikalen način, medtem ko bo družinski
oče moral imeti pred očmi dolžnosti do žene in otrok. V obeh primerih pa je kristjan
prepoznavem ravno po absolutnem zaupanju v nebeškega Očeta, kakor je bilo to pri Jezusu.
Ravno odnos z Bogom Očetom, da smisel vsemu Kristusovemu življenju, njegovim besedam
in njegovim odrešenjskim dejanjem, vse do njegovega trpljenja, smrti in vstajenja.
Jezus nam je pokazal, kaj pomeni biti z nogami trdno na tleh, biti pozorni na konkretne
situacije bližnjega, istočasno pa je bil s srcem vedno v nebesih potopljen b brezmejno
Božje usmiljenje.
»Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost«
(Mt 6,33) Papež Benedikt XVI. je 4. marca 2006 sprejel v avdienco člane Združenja
krščanskih poslovnežev. Med drugim jim je dejal: »Še posebej se me je dotaknil
namen, ki ste ga izrazili, da se nagibate k etiki, ki gre preko preproste profesionalne
deontologije (predpisov, ki določajo dolžnosti vašega stanu), čeprav je v današnjem
kontekstu že to nekaj. Ob tem sem pomislil na odnos med pravičnostjo in ljubeznijo,
kateremu sem posvetil posebno razmišljanje v drugem delu okrožnice Bog je ljubezen
(CD 112, 26-29). Kristjan je poklican, da vedno išče pravičnost, vendar
pa v sebi nosi tudi spodbudo ljubezni, ki ga potiska preko same pravičnosti. Pot,
ki so jo prehodili krščanski laiki od sredine 19. stoletja do danes, jih je pripeljala
do spoznanja, da del krščanske ljubezni ne more preprosto zamenjati zavzemanje za
socialno praivčnost. Socialni nauk Cerkve in predvsem delovanje številnih krščanskih
združenj, kakor je tudi vaše, dokazujejo, kakšno pot je glede tega prehodila cerkvena
skupnost. V zadnjih časih predvsem po zaslugi nauka in pričevanja rimskih škofov,
predvsem priljubljenega Janeza Pavla II., je vsem nam postalo bolj jasno, da sta pravičnost
in dejavna ljubezen, dva neločljiva vidika socialnega prizadevanja kristjanov. Verni
laiki so še posebej poklicani, da si prizadevajo za vpostavitev pravičnega reda v
družbi tako, da se osebno udeležujejo javnega življenja, sodelujejo z drugimi državljani
v skladu s svojimi vsakokratnimi pristojnostmi in z lastno odgovornostjo (CD 112,29).
Pri tem jih 'dejavna ljubezen do bližnjega' spodbuja, da so pozorni na človeka
kot človeka, ki je v težavah in osamljen in ima morda potrebe, ki niso materilane«
(prim. CD 112,28).
Benedikt XVI. je 12. januarja 2006 med posebno avdienco,
ki jo je imel za člane neokatehumenske poti, še posebej nagovoril več kot 200 družin,
ki jih je poslal v misijone. »Več kot dvesto od njih bo poslanih v misijone. To
so družine, ki bodo šle tja brez kakšne posebno velike človeške podpore, računajo
pa na podporo Božje previdnosti. Drage družine, ve boste lahko pričevale z vašo zgodovino,
da Gospod ne zapusti tistih, ki se k Njemu zaupajo. Še naprej širite evangelij življenja.
Kamor koli vas bo vodilo vaše poslanstvo, pustite se razsvetljevati Jezusovim spodbudnim
besedam:'Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam
bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase' (Mt
6,33-34). Svetu, ki išče človeške gotovosti in svetno varnost, pokažite, da je
Kristus trdna skala na kateri velja graditi zgradbo lastnega bivanja ter da zaupanje
vanj ni nikoli prazno«.