S papežem Frančiškom skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 23. februar 2014, RV) – »Dragi prijatelji, obhajanje zakramenta sprave pomeni biti oviti v topel objem: objem neskončnega Očetovega usmiljenja,« tako je papež Frančišek dejal vernikom, ki so se v sredo zbrali na splošni avdienci. Med katehezo, posvečeno zakramentu pokore in sprave, jih je spodbudil, naj se spovedi ne bojijo.

Ko se spovemo, nas Bog objame
Zakrament sprave je »zakrament ozdravljenja«. Poleg tega sam sebi ne morem reči: »Jaz si odpuščam grehe.« Za odpuščanje vedno prosimo nekoga drugega in pri spovedi prosimo Jezusa. »Odpuščanje ni sad naših prizadevanj, ampak je poklon, je dar Svetega Duha«, ki nas napolnjuje s kopeljo usmiljenja in milosti, ki neprestano vre iz na stežaj odprtega srca križanega in vstalega Kristusa. Papež je spomnil še na priliko o sinu, ki je zapustil očetovo hišo. V srcu je nosil veliko krivde in veliko sramu. A ko je začel očeta prositi odpuščanja, je bil zelo presenečen, ko mu oče ni pustil govoriti, ampak ga je objel in pripravil gostijo: »Vsakokrat, ko se spovemo, nas Bog objame in pripravi gostijo.«

Izredni konzistorij: Družina je nepogrešljiva za prihodnost človeštva
Pretekli teden je dogajanje v Vatikanu zaznamoval izredni konzistorij, posvečen družini. »Med našim premišljevanjem bo ves čas navzoča lepota družine in zakona, veličina te človeške stvarnosti, tako preproste in obenem tako bogate, sestavljene iz veselja in upanja, naporov in trpljenja, kot celotno življenje,« tako je zatrdil papež ob začetku konzistorija. »Družina je danes zaničevana, trpinčena, od nas pa se zahteva, da prepoznamo, kako lepo, resnično in dobro je osnovati družino; kako je to nepogrešljivo za življenje sveta in prihodnost človeštva.«

19 novih kardinalov: Cerkev vas potrebuje
»Bratje, pustimo, da nas Gospod Jezus pokliče k sebi! Pustimo, da nas s-kliče. Poslušajmo ga, da bi postajali vedno bolj eno srce in ena duša, okoli Njega.« S temi besedami je papež nagovoril 19 novih kardinalov, ki jih je umestil na včerajšnji dan. Obenem jih je tudi spodbudil: »Cerkev potrebuje vaš pogum, da bi oznanjala evangelij ob vsaki primerni in neprimerni priložnosti ter da bi pričevala o resnici. Cerkev potrebuje vašo molitev. Cerkev potrebuje vaše sočutje predvsem v tem trenutku bolečine in trpljenja v mnogih državah po svetu.«

Živeti tako, da bi bili vsi koristni in dragoceni za vse
»Prepogosto se pozablja, da so odnosi med ljudmi vedno odnosi medsebojne odvisnosti, ki se v življenju osebe kaže v različnih stopnjah, v večji meri pa se pojavi v situacijah starosti, bolezni, invalidnosti in trpljenja na splošno.« Tako je papež spomnil v sporočilu Papeški akademiji za življenje, ki letos praznuje 20. obletnico svoje ustanovitve. V predgovoru h knjigi prefekta Kongregacije za nauk vere, kardinala Gerharda Ludwiga Müllerja, z naslovom 'Revna za revne. Poslanstvo Cerkve' pa je papež Frančišek poudaril priložnost, ki jo imamo, da bi na svetu »vsi bili koristni in dragoceni za vse, vsak na svoj način«. Kadar živi v solidarnosti, človek ve, da »se bo to, kar odreka drugim in zadržuje zase, prej ali slej obrnilo proti njemu«. A ko se dobrine, s katerimi se razpolaga, uporablja ne samo za lastne potrebe, ampak se jih razdeljuje, se te pomnožijo in obrodijo nepričakovani sad. Med profitom in solidarnostjo obstaja izvorna vez, rodovitno kroženje med zaslužkom in darom, zato je »naloga kristjanov, da odkrivajo, živijo in vsem oznanjajo to dragoceno in izvorno enotnost med profitom in solidarnostjo.« Papež Frančišek je ta teden napisal tudi sporočilo ob 50. obletnici objave koncilske konstitucije o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium). V le-tem je poudaril: »Liturgija, ki bi bila ločena od duhovnega bogoslužja, bi tvegala, da se izprazni, da bi iz krščanske izvirnosti propadla v nekakšen splošen sakralen, skoraj magičen pomen, in v prazen esteticizem.« Kot Kristusovo dejanje liturgija iz svoje notranjosti spodbuja, da bi privzeli Kristusova čutenja.

Jutranje maše: potrpežljivost, skušnjave, spoznavanje Jezusa, vera brez sadov
Med homilijami pri jutranjih mašah v Domu sv. Marte pa je papež Frančišek ta teden govoril o potrpežljivosti, skušnjavah, spoznavanju Jezusa in o veri brez sadov. Potrpežljivost, prenašanje preizkušenj, tistega, česar si nismo želeli, nam pomaga, da naše življenje zori, tako je poudaril v ponedeljek. Kdor ne pozna te modrosti potrpežljivosti, je svojeglava in muhasta oseba kot otroci. Nič ji ni prav. Taka oseba ne raste, ne zna sprejeti življenja takega, kot pride. Misli si: »Ali to ali nič.« V torek je papež govoril o skušnjavah, ki izvirajo iz naših poželenj: »Kadar smo v skušnjavi, ne slišimo Božje besede. Ne slišimo. Ne razumemo.« Skušnjava namreč zapira, odvzame nam zmožnost daljnovidnosti, zapira nam vsako obzorje. In tako nas pripelje do greha: »Kadar smo v skušnjavi, nas reši le Božja beseda, Jezusova beseda.« »Zdi se, da za odgovor na tisto vprašanje, ki ga mi vsi čutimo v srcu – kdo je Jezus za nas? – ne zadostuje tisto, kar smo se naučili, kar smo se učili pri verouku, kar je sicer pomembno naštudirati in poznati, a ni dovolj.« To je bil papežev poudarek med homilijo v četrtek. Da bi poznali Jezusa, moramo hoditi za njim kot njegovi učenci. V petek pa je papež Frančišek še zatrdil: »Vera je srečanje z Jezusom Kristusom, z Bogom. Tu se rodi in te nato pripelje v pričevanje. Apostol želi reči to: vera brez del, vera, ki te ne vključi, ki te ne pripelje v pričevanje, ni vera. So besede in nič več kot besede.«

Audio: