Papež napisal predgovor h knjigi kardinala Müllerja: Nismo ustvarili sami sebe in sami si ne moremo dati to, kar potrebujemo

VATIKAN (petek, 21. februar 2014, RV) – Naslednji teden izšla knjiga prefekta Kongregacije za nauk vere, kardinala Gerharda Ludwiga Müllerja, z naslovom »Revna za revne. Poslanstvo Cerkve«. Predgovor h knjigi je napisal papež Frančišek in v njem nakazal način življenja, kjer smo »vsi koristni in dragoceni za vse«, za kar pa je potrebna nova miselnost, nov način razumevanja drug drugega.

Papež na začetku predgovora navede različne oblike revščine, od fizične in materialne do duhovne in moralne. Z največjo grozo pa gledamo na ekonomsko revščino. Papež pojasnjuje, da zahodni svet revščino istoveti predvsem z odsotnostjo ekonomske moči in to stanje označuje kot negativno. Svoje vladanje postavlja na velikansko moč denarja, ki je navidez superiorna od vsega ostalega. Zato odsotnost ekonomske moči pomeni irelevantnost na politični, družbeni in tudi človeški ravni. Kdor nima denarja se obravnava samo glede na to, koliko služi drugim ciljem.

Denar je sicer sam po sebi dobro sredstvo, ki nam omogoča različne možnosti. A lahko se obrne tudi proti človeku. »Denar in ekonomska moč sta lahko sredstvi, ki oddaljujeta človeka od človeka, ga potiskata v egocentrično in egoistično obzorje.« Ko je ekonomska moč sredstvo za nabiranje zakladov, ki se ohranijo samo zase in se jih skriva pred drugimi, ta proizvaja krivico in izgubi svojo izvorno pozitivno vrednost, zapiše papež. Ko pa je človek vzgojen tako, da priznava temeljno solidarnost, ki ga povezuje z drugimi ljudmi, dobro ve, da ne more obdržati zase dobrin, s katerimi razpolaga. Kadar živi v solidarnosti, človek ve, da »se bo to, kar odreka drugim in zadržuje zase, prej ali slej obrnilo proti njemu«. A ko se dobrine, s katerimi se razpolaga, uporablja ne samo za lastne potrebe, ampak se jih razdeljuje, se te pomnožijo in obrodijo nepričakovani sad. Papež izpostavi, da med profitom in solidarnostjo obstaja izvorna vez, rodovitno kroženje med zaslužkom in darom, kar želi greh zlomiti in zamračiti. »Naloga kristjanov je, da odkrivajo, živijo in vsem oznanjajo to dragoceno in izvorno enotnost med profitom in solidarnostjo.« Sodobni svet po Frančiškovih besedah zelo potrebuje ravno to resnico.

V nadaljevanju papež izpostavi, da revščina ni vezana samo na ekonomijo. Človek kot tak je reven in nebogljen, kar vidimo pri novorojenčku. Kot ustvarjenim bitjem nam je lastno naslednje: »Nismo ustvarili sami sebe in sami si ne moremo dati to, kar potrebujemo. Iskreno priznanje te resnice nas vabi, da ostanemo ponižni in pogumno prakticiramo solidarnost kot nepogrešljivo krepost samega življenja.« V vsakem primeru smo odvisni od nekoga ali nečesa, nadaljuje Frančišek. To lahko živimo kot slabost življenja ali pa kot priložnost, da bi na svetu »vsi bili koristni in dragoceni za vse, vsak na svoj način«. Takšen način življenja »se lahko rodi samo iz nove miselnosti, spreobrnjenja k novemu načinu gledanja drug drugih«. Samo takrat, ko človek sebe ne dojema kot svet, ki stoji sam zase, ampak kot nekoga, ki je po svoji naravi povezan z vsemi drugimi, ki jih izvorno čuti kot brate, je možno družbeno delovanje, v katerem skupno dobro ne ostane prazna in abstraktna beseda. Papež Frančišek še spodbudi, naj se ne bojimo priznati si, da sami sebi ne moremo dati vsega, kar potrebujemo, kajti sami in samo z lastnimi močmi ne bomo uspeli premagati vse omejitve. »Ne bojmo se tega priznanja, kajti Bog sam se je v Jezusu sklonil in se sklanja k nam in naši revščini, da bi nam pomagal in nam podaril tiste dobrine, ki jih sami ne bi mogli nikoli pridobiti.«

Audio: