Papež Frančišek ob 50-letnici koncilske konstitucije o svetem bogoslužju: Liturgija
kot Kristusovo dejanje
VATIKAN (petek, 21. februar 2014, RV) – Te dni poteka simpozij o koncilski
konstituciji o svetem bogoslužju (Sacrosanctum Concilium), ki je prva od štirih
koncilskih konstitucij. Decembra je namreč minilo 50 let od njene objave. Dogodek,
ki se odvija na Papeški lateranski univerzi v Rimu, je s sporočilom pospremil tudi
papež Frančišek. Ta pomembna obletnica, piše, vzbuja »občutke hvaležnosti za globoko
in obširno prenovo liturgičnega življenja«. Obenem spodbuja k novi »zavzetosti
za sprejemanje in udejanjanje tega nauka na vse bolj poln način«.
S
pomočjo konstitucije Sacrosanctum Concilium in nadaljnjega razvoja nauka smo
bolje doumeli bogoslužje v luči Božjega razodetja. Kristus se razodene kot pravi protagonist
vsakega bogoslužja. Sebi vedno pridružuje Cerkev, svojo ljubljeno nevesto, ki ga imenuje
za svojega Gospoda in po njem časti večnega Očeta. To dejanje, ki se dogodi po moči
Svetega Duha, poseduje globoko stvariteljsko silo, sposobno pritegniti k sebi vsakega
človeka in na nek način tudi celotno stvarstvo. Papež Frančišek nadaljuje, da obhajati
resnično duhovno bogoslužje pomeni darovati sami sebe kot živo, sveto in Bogu všečno
žrtev (Rim 12,1). »Liturgija, ki bi bila ločena od duhovnega bogoslužja,
bi tvegala, da se izprazni, da bi iz krščanske izvirnosti propadla v nekakšen splošen
sakralen, skoraj magičen pomen, in v prazen esteticizem.« Kot Kristusovo dejanje
liturgija iz svoje notranjosti spodbuja, da bi privzeli Kristusova čutenja. V tem
dinamizmu pa je preobražena celotna stvarnost.
Papež Frančišek v sporočilu
nadalje navaja besede Benedikta XVI.: »Naše vsakdanje življenje v našem telesu,
v majhnih stvareh, bi se moralo navdihovati, poglabljati, prodirati v Božji stvarnosti.
Postati bi moralo delovanje skupaj z Bogom. To ne pomeni, da moramo vedno misliti
na Boga, temveč da nas mora Božja stvarnost resnično prežemati
tako, da bi bilo celotno naše življenje liturgija, da bi bilo češčenje.«
Papež nato zaključuje sporočilo s spodbudo, da bi šli naprej po poti, ki so jo nakazali
koncilski očetje. Še vedno namreč ostaja veliko za narediti. Zlasti kar zadeva vnemo
za trdno in organsko liturgično iniciacijo ter formacijo, tako vernih laikov kot duhovnikov
in posvečenih oseb.