Škof dr. Peter Štumpf v murskosoboški stolnici: Kakšno je sporočilo Božjega služabnika
Danijela Halasa vsem nam?Lahko se ustavimo na štirih krajih
in spoznamo štiri naloge...
MURSKA SOBOTA (sreda, 19. februar 2014, RV) – V sredo 19. februarja je v stolnici
v Murski Soboti potekala molitev in sveta maša ob sklepu škofijskega postopka za beatifikacijo
Božjega služabnika Danijela Halasa.
Homilija murskosoboškega škofa dr. Petra
Štumpfa ob sklepu škofijskega postopka za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela
Halasa Spoštovani gospod škof dr. Jožef Smej, generalni vikar, msgr.
Franc Režonja, postulator p. dr. Vinko Škafar, člani komisije v škofijskem
postopku za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa, stolni župnik Goran
Kuhar, spoštovani dekani in prodekani, duhovniki, redovniki in sestre redovnice, molivci
za Halasovo beatifikacijo, dragi bratje in sestre.
Dobri Bog nam je namenil
dogodek, kot ga soboška škofija še ni doživela. Minejo lahko mnoga stoletja, ko krajevna
Cerkev nekoga spozna primernega za čast oltarja in ga nato po nadaljnjih preučevanjih
na Kongregaciji za zadeve svetnikov in molitvah vernikov sveti oče v tem tudi
potrdi. Štirinajst let je minilo, ko je nekdanji mariborski škof dr. Franc Kramberger
pričel škofijski postopek za beatifikacijo duhovnika in mučenca, Božjega služabnika
Danijela Halasa.
Glas o Halasovem mučeništvu se je med pomurskimi ljudmi pričel
širiti že takoj po njegovi nasilni smrti. Med mnogimi je veljajo tudi prepričanje,
da je duhovnik Danijel Halas živel svetniško življenje. Bolj ko leta minevajo, bolj
tudi bledi spomin na mučenca. Da ne bi pozabili na Halasa, je bila že nekdaj skrb
večine pomurskih duhovnikov. Lendavski dekan in odranski župnik Lojze Kozar nas je
zato tudi oskrbel z nekaterimi knjižnimi izdajami o Halasu in molitvami za njegovo
beatifikacijo.
Postavitev in blagoslovitev svetih znamenj na Hotizi, kjer
je Halas pretrpel mučeniško smrt, in v Kotu pri Lendavi, kjer so našli njegovo mrtvo
telo, odmeva kot povabilo k spreobrnjenju in pokori tudi med ljudmi drugod po Sloveniji
in v tujini.
Mesečni romanja iz pomurskih župnij v Veliko Polano in drugi
molitveni shodi na Hotizi, v Črenšovcih, v Lendavi in drugod so vedno odmevala kot
močan klic k Bogu, da usliši naše molitve za Halasovo beatifikacijo. Lahko rečem,
da nas Bog ni preslišal, ampak nas sliši in tudi spremlja.
Postulator, p.
dr. Vinko, komisija v škofijskem postopku, prevajalci in drugi sodelavci so opravili
izjemno zahtevno delo, da bi z zaslišanjem verodostojnih prič, zbiranjem virov in
drugih dokumentov ter z ustreznimi prevodi izpostavili Halasove naravne in nadnaravne
kreposti ter mučeniško smrt. Delo je zaključeno in tako smo končali škofijski postopek.
Vsem se zahvaljujem in na vse kličem Božje poplačilo.
Zbrane dokumente bomo
posredovali na Kongregacijo za zadeve svetnikov, kjer bodo vse to proučili.
Mi pa bomo Boga prosili, da bi sveti oče na podlagi mnenja Kongregacije kmalu
podpisal odlok o priznanju Halasovega mučeništva in tako omogočil proglasitev Halasa
za blaženega.
Kakšno je sporočilo Božjega služabnika Danijela Halasa vsem
nam? Lahko se ustavimo na štirih krajih in spoznamo štiri naloge, ki jih je
sprejemal in izpolnjeval Božji služabnik ter štiri naloge, ki jih moramo izpolnjevati
tudi mi.
1) Črensovci – krstno poslanstvo Dan po rojstvu,
to je 25. junija 1908, je črensovski župnik Boltižar Vugrinčič v župnijski cerkvi
povišanja svetega Križa krstil petega otroka zakoncev Martina Halasa in Katarine r.
Horvat. Krstni kamen, pri katerem je Danijel Halas postal Božji otrok, je še ohranjen
v črensovski župnijski cerkvi.
Spominja nas na velik dar, ki ga je Danijel
Halas tam prejel. Krst je prvi in najpotrebnejši zakrament. Pri krstu prejmemo trojno
poslanstvo: da oznanjamo, da vodimo, da slavimo Boga. To poslanstvo je Danijel Halas
vse bolj spoznaval, najprej v domači družini, nato sredi župnijskega občestva in še
bolj poglobljeno v letih priprave na duhovniški poklic.
Tudi vsak od nas je
prejel zakrament sv. krsta in je s tem zakramentom sprejel to trojno nalogo. Današnja
slovesnost je priložnost, da se vprašamo, kako živimo iz zakramenta sv. krsta, kako
izpolnjujemo svoje krstno poslanstvo, kako oznanjamo evangelij – z besedo, z dejanji,
z vsem življenjem. Kako vodimo sebe, svoje bližnje, tiste, ki so nam zaupani? Kam
jih vodimo?
K Jezusu, proti srečni večnosti, proti nebesom ali pa proč od
Jezusa, proč od večne sreče?
2) Lendava – poslanstvo sožitja in miru Po
novi maši je bil Danijel Halas nekaj mesecev kaplan v Ljutomeru z novim letom 1934
pa je prišel za kaplana v Lendavo. V tej dvojezični župniji se je ves posvetil svojemu
poslanstvu oznanjevanja evangelija. V počitnicah 1935 je na lastno pobudo in na svoje
stroške odšel na Madžarsko v Sombotel, da bi se izpopolnil v madžarskem jeziku.
Vedel
je, kako pomemben je jezik za posredovanje vere. Saj sta to pred njim delala že sveta
brata Ciril in Metod, ki sta našim davnim prednikom v domačem, slovanskem jeziku oznanjala
krščansko vero. Zato so jo tudi sprejeli kot nekaj domačega, dobrega. V lendavski
župniji je Danijel Halas z enako ljubeznijo skrbel za Slovence in za Madžare. Organiziral
je akcijo in zbral 450 naročnikov madžarske verske revije Hitelet. Vernikom je priskrbel
tudi molitvenike v madžarskem jeziku. Ni delal razlik med ljudmi, temveč je pospeševal
sožitje in mir, zato so ga tako Slovenci kot Madžari ohranili v najlepšem spominu.
Tudi
danes se duhovniki v dvojezičnih župnijah trudijo za to, da vernikom v njihovem jeziku
oznanjajo evangelij. A Božji služabnik Danijel Halas ne nagovarja le teh duhovnikov,
temveč vse nas. Tudi v Halasovem času so bili ljudje, ki so sejali nemir, ki so pripravljali
revolucijo, ki so bili v službi zla. Taki posamezniki se najdejo tudi v našem času.
Zlo, razdor, sovraštvo so kot semena, ki v dušah čakajo ugodnega okolja, da vzklijejo
in se razrastejo. Vsak od nas živi v okolju, v katerem lahko ustvarja zmedo, razdor,
nemir, lahko pa, in k temu je vsak kristjan poklican, z veliko zavzetostjo dela za
sožitje, za mir, za spravo. Božji služabnik nam je v tem dragocen vzor.
3)
Velika Polana – poslanstvo služenja 15. decembra 1938 je Danijel Halas prišel
za župnika v Veliko Polano. Z veliko zavzetostjo je nadaljeval svoje služenje ljudem.
Služil je otrokom, mladim, staršem, odraslim, bolnim, za vsakega posameznika je imel
srce in čas. Vsakega je pri sveti daritvi prinašal pred Jezusa. Organiziral je različna
srečanja, tečaje, slovesnosti, da bi verniki ohranjali vero, jo utrjevali, po njej
živeli in jo oznanjali.
Ljudem je služil s svojim duhovniškim delom, z molitvijo,
pa tudi na druge načine: s pisano besedo v Novinah, v Marijinem listu,
v Kalendarju Srca Jezusovoga; z opozarjanjem na nevarnost raznih ideologij;
s trdno, pokončno držo, ko je bil postavljen med dva ognja v drugi svetovni vojni.
S
svojo držo služenja nas Božji služabnik Danijel Halasa nagovarja, da tudi mi to držo
osvojimo, da služimo ljudem. Vsak na svoj način. Starši predvsem v družini: da služite
otrokom, da jim dajete to, kar jim je v resnično dobro. V službi: da svoje delo opravljamo
odgovorno. V javnosti: da gledamo na skupno dobro, na dobro kraja, domovine.
4)
Hotiza – poslanstvo darovanja Svoje poslanstvo je Božji služabnik Danijel Halas
dokončal 16. marca 1945 na Hotizi, kjer so ob reki Muri odjeknili štirje streli, ki
so mu vzeli telesno življenje. Kakor se je razdajal, se daroval ves čas svojega življenja,
predvsem kot duhovnik, tako je daroval tudi svoje življenje tisti zadnji večer ob
Muri. Imel je možnost, da se reši, da odide drugam, saj ga je brat tik pred koncem
vojne vabil v Ljubljano, kjer bi gotovo preživel. A je hotel ostali z ljudmi, z njimi
nositi veselje in žalost, bolečino in trpljenje. Zavedal se je, da je duhovnik, da
je postavljen za to, da se daruje, da po Kristusovem zgledu daje svoje življenje,
da ga nekoč zopet prejme. Tako je njegova zadnja pot na Hotizi postala pot življenja,
saj je po tej poti darovanja vstopil v življenje. Božji služabnik Danijel Halas živi.
O tem ne govori le križev pot na Hotizi, o tem ne govorijo le molivci, ki se zbirajo
na Halasovih shodih, o tem ne govorijo le številni verniki, ki se mu priporočajo.
O tem govori tudi današnja slovesnost, ko sklepamo škofijski postopek za njegovo beatifikacijo.
Halasov
zgled darovanja nagovarja vsakega od nas. Pri nas danes ljudje ne umirajo pod kroglami.
Telesno življenje nam nihče ne jemlje. Marsikdo in marsikaj pa nam uničuje duhovno
življenje, dobro ime, vero, večnost. Ni naša naloga, da iščemo in lovimo nepridiprave.
Naša naloga je, da dajemo življenje, da se darujemo, da delamo dobro, da vsak dan
znova izpolnjujemo svoje poslanstvo, da sprejemamo in nosimo vsakdanje križe. Da živimo
ne zase, temveč za druge. O tem govori tudi apostol Jakob v današnjem berilu: »Postanite
uresničevalci besede in ne le poslušalci … Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom
in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan
od sveta« (Jak 1,22.27).
Jezusov dotik ozdravlja in ohranja življenje.
O tem piše evangelist Marko, kakor smo slišali (prim. Mr 8, 22-26). Naj se Jezus dotakne
tudi vsakega izmed nas, da bomo spoznali in zmogli uresničevati poslanstvo, ki izvira
iz zakramenta sv. krsta, da bomo delali za sožitje in mir, da bomo služili drug drugemu
in se darovali za svoje bližnje. Za to poslanstvo imamo dragocen in veličasten zgled
v Božjem služabniku Danijelu Halasu. Molimo, da bi čim prej imeli v njem tudi priprošnjika
pri Bogu, mučenca vere, blaženega Danijela Halasa.