Papež Frančišek med homilijo: Skušnjavi se lahko upremo le, če poslušamo Jezusovo besedo

VATIKAN (torek, 18. februar 2014, RV) – Zapeljivosti skušnjav se je mogoče upreti samo, ko se posluša Jezusovo besedo. Tako je papež Frančišek zatrdil danes zjutraj med homilijo pri maši v Domu sv. Marte. Kljub našim slabotnostim, je dejal, nam Kristus vedno zaupa in nam odpira obzorje, ki je prostranejše od naših meja.

Skušnjava se razodene kot neškodljiva mikavnost, a se na koncu preoblikuje v kletko. Pogosteje se bolj kot truditi se pobegniti iz le-te poskuša minimizirati suženjstvo, in sicer v gluhosti za Božjo besedo. O tem piše sveti Jakob v odlomku, ki je bil del današnje liturgije in iz katerega je med homilijo izhajal papež. Ta je potrdil resnico, da ni nikoli Bog tisti, ki skuša človeka, ampak so to njegova poželenja. Sledi zaporedje, ki ga sproži poželenje. To spočne in rodi greh. Greh, ki je storjen, pa rodi smrt.

Od kod pride skušnjava in kako deluje v nas, se je nato vprašal papež Frančišek: »Apostol nam pove, da ne pride od Boga, ampak iz naših poželenj, iz naših notranjih slabotnosti, iz ran, ki jih je v nas zapustil izvirni greh. Od tam pridejo skušnjave, iz teh poželenj.« Skušnjava ima tri značilnosti: raste, okuži, se opraviči. »Raste: prične se na videz mirno in raste … Sam Jezus nam je govoril o tem, ko je povedal priliko o pšenici in ljuljki. Pšenica je rastla, a prav tako tudi ljuljka, ki jo je zasejal sovražnik. Enako raste skušnjava. In če je nekdo ne ustavi, zasede vse.«

Poleg tega skušnjava išče tudi drugega, da bi imela družbo. Tako okuži. Ko raste in okuži, se skušnjava zapre v okolje, iz katerega ni več mogoče iziti z lahkoto. To je tudi izkušnja apostolov iz današnjega evangeljskega odlomka. Medsebojno se pred očmi Učitelja obtožujejo, da s seboj na čoln niso prinesli kruha. Kot je nadaljeval papež Frančišek, jim je Jezus na to odgovoril s povabilom, verjetno smehljajoč se tistemu pričkanju, naj se varujejo kvasa farizejev in Heroda. Apostoli ga niso poslušali in so še vedno vztrajali, zaprti v problem, čigava je krivda, da niso vzeli kruha. Niso imeli prostora, ne časa in ne luči za Božjo besedo.

»Tako, kadar smo v skušnjavi, ne slišimo Božje besede. Ne slišimo. Ne razumemo.« Jezus je moral spomniti na pomnožitev kruha, da so apostoli lahko izšli iz tistega okolja. Skušnjava namreč zapira, odvzame nam zmožnost daljnovidnosti, zapira nam vsako obzorje. In tako nas pripelje do greha. »Kadar smo v skušnjavi, nas reši le Božja beseda, Jezusova beseda.« Poslušati moramo tisto Besedo, ki nam odpre obzorje. »On je vedno pripravljen, da nas nauči, kako iziti iz skušnjave. In Jezus ni velik le, ker nam pomaga iziti iz skušnjave, ampak še bolj, ker nam zaupa.«

To zaupanje, kot je zatrdil papež Frančišek, je naša velika moč, kadar smo v skušnjavi. Bog nas čaka. Zaupa nam, četudi smo skušani, četudi smo grešniki. Vedno nam odpira obzorja. Nasprotno pa hudič s skušnjavo zapira. On naredi, da zraste tisto okolje, ki je podobno čolnu, na katerem so apostoli. V tako okolje se ne smemo pustiti zapreti. Tako je poudaril papež in še enkrat ponovil, da je to mogoče le, če poslušamo Jezusovo besedo. »Prosimo Gospoda, da bi nam v skušnjavi s svojo potrpežljivostjo vedno, tako kot učencem, dejal: 'Ustavi se, bodi miren. Spomni se, kaj sem ti storil v tistem trenutku, v tistem času. Spomni se. Dvigni pogled, poglej obzorje, ne zapri, ne zapri se, pojdi dalje.' Ta beseda nas bo v trenutku skušnjave rešila pred padcem v greh.«

Audio: