Papež Frančišek: Mož ima nalogo ženo narediti 'bolj žensko', žena pa moža 'bolj moškega'
VATIKAN (petek, 14. februar 2014, RV) – Obljubiti si zvestobo za celo življenje?
Ni to morda prezahteven podvig? Sicer lep, a skoraj nemogoč izziv? To je bilo prvo
od treh vprašanj, ki so jih papežu Frančišku danes zastavili mladi pari, ki se pripravljajo
na poroko. Sveti oče se je z njimi srečal na Trgu sv. Petra. Srečanje na praznik sv.
Valentina, zavetnika zaljubljencev, ki ga je organiziral Papeški svet za družino,
je potekalo pod geslom: Veselje 'da-ja' za vedno.
Strah pred 'za
vedno' se zdravi v vsakodnevnem izročanju Gospodu »Pomembno je vprašati
se, če se je mogoče ljubiti 'za vedno'. To vprašanje si moramo zastaviti: je mogoče
ljubiti se 'za vedno'? Danes se veliko oseb boji dokončnih odločitev.«
Ta mentaliteta po papeževih besedah marsikoga pred poroko pripelje do prepričanja,
da bosta ostala skupaj, dokler bo trajala ljubezen. »Kaj je to? Zgolj čustvo,
neko psihofizično stanje?« Če je samo to, se na ljubezni zares ne more zgraditi
nekaj trdnega. »Če pa je ljubezen nasprotno odnos, potem je stvarnost, ki raste,
in lahko na primer tudi rečemo, da se jo gradi kot hišo. Raste in se gradi
kot hiša! Hišo pa se gradi skupaj, ne sami!« Papež je pojasnil, da graditi v tem
primeru pomeni podpirati rast in ji pomagati: »Dragi zaročenci, pripravljate se,
da boste rastli skupaj, da boste gradili to hišo, da boste za vedno živeli skupaj.
Ne želite je utemeljiti na pesku čustev, ki pridejo in grejo, temveč na skali prave
ljubezni, ljubezni, ki prihaja od Boga.«
Družina se rodi iz tega načrta
ljubezni, ki želi rasti kot se gradi dom, ki naj bi bil kraj »naklonjenosti, pomoči,
upanja, podpore«. In kot je Božja ljubezen trdna ter večna, tako naj bi bila trdna
in večna tudi ljubezen, ki je v temelju družine. »Prosim, ne smemo se pustiti
premagati 'kulturi začasnega'!« Strah pred 'za vedno' se torej zdravi v vsakodnevnem
izročanju Gospodu. V življenju, ki postane duhovna pot, sestavljena iz majhnih korakov,
korakov skupne rasti, sestavljena iz prizadevanja, da bi dozoreli v veri.
Vprašanje
'za vedno' pa ni samo vprašanje trajanja, je nato opozoril papež Frančišek. »Zakon
ni uspešen le, če traja, ampak je pomembna njegova kvaliteta. Biti skupaj in
znati se ljubiti za vedno je izziv krščanskih zakoncev.« Ljubezen jim svežo vsak
dan znova podarja Gospod, ki ima neskončne zaloge. Prenavlja jo in utrjuje. V Očenašu
molimo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh.« Zakonci pa bi lahko molili z besedami:
»Daj nam danes našo vsakdanjo ljubezen.« Vsakdanja ljubezen je za zakonca namreč
kruh, tisto, kar ju podpira, da gresta dalje. Na tej poti je molitev vedno pomembna
in nujna. On mora moliti zanjo, ona zanj. In molita morata tudi skupaj. Gospoda morata
prositi, da pomnoži njuno ljubezen.
'Stil' zakonskega življenja: Smem? Hvala.
Oprosti. Živeti skupaj vse dni daje veselje, toda je tudi izziv, s katerim
se je potrebno soočiti. Obstaja nekakšen 'stil' življenja para, duhovnost, ki bi se
je lahko oprijeli? Na to vprašanje je papež Frančišek najprej odgovoril, da je »živeti
skupaj umetnost, potrpežljiva, lepa in privlačna pot«. Ima pravila, ki se jih
lahko povzame s tremi besedami: Smem? Hvala. Oprosti.
»Smem? To je prijazna
prošnja, da bi vstopili v življenje drugega s spoštovanjem in pozornostjo.« Potrebno
se je naučiti vprašati: Smem narediti to? Ti je prav, če naredimo tako? Prositi za
dovoljenje pomeni znati vstopiti »z vljudnostjo«, kar ni lahko. Prava ljubezen
se ne vsiljuje s trdoto in napadalnostjo. Vljudnost ohranja ljubezen. »Hvala. Zdi
se enostavno izgovoriti to besedo, toda vemo, da ni tako.« Izgovarjati to besedo
naučimo otroke, nato pa pozabimo nanjo. Papež Frančišek je poudaril, da je hvaležnost
nekaj zelo pomembnega. »Se znamo zahvaliti? V vašem odnosu in jutri, v zakonskem
življenju, je pomembno ohranjati živo zavest, da je druga oseba Božji dar, za Božje
darove pa se je treba vedno zahvaljevati.« V tej notranji drži pa si je nato tudi
medsebojno treba reči hvala.
Papež je nato izpostavil še tretjo besedo: »Oprosti.
V življenju delamo mnogo napak. Vsi jih delamo. (…) Verjetno ni dneva, v katerem ne
bi naredili nobene napake.« Običajno smo vsi pripravljeni obtožiti drugega in
opravičiti samega sebe. To staro zgodbo poznamo že od Adama dalje. Drugega obtožimo,
da nam ne bi bilo treba reči 'oprosti' in prositi za odpuščanje. Gre za instinkt,
ki je v izvoru številnih nesreč. Naučiti se moramo prepoznati svoje napake in prositi
za odpuščanje: »Oprosti, če sem danes povzdignil glas. Oprosti, če
sem šel mimo in nisem pozdravil. Oprosti, da sem zamudil, da sem bil ta teden
tako molčeč, če sem preveč govoril in nisem nikoli poslušal. Oprosti,
da sem pozabil. Oprosti, jezen sem bil in sem se razjezil nate.« Tudi tako raste
krščanska družina. Le-ta ni popolna, tako kot ne obstaja popoln mož ali popolna žena,
kar vemo vsi. Papež Frančišek je bodočim zakoncem, za katere je običajno, da se prepirajo,
zato svetoval, naj vendar nikoli ne zaključijo dneva, ne da bi si odpustili, ne da
bi se v družino vrnil mir, ne da bi se pobotali. Za to niso potrebni dolgi govori,
dovolj je že majhna gesta. To je skrivnost, ki lahko ohrani ljubezen.
Oblika
obhajanja poroke: Z Jezusom! Poroka je praznik. In sicer krščanski praznik,
ne posvetni. Tako pa je papež Frančišek poudaril, ko so mu pari zastavili še tretje
vprašanje oz. so ga prosili za nasvet, kako obhajati poroko. Spomnil je na svatbo
v Kani, kjer se je Jezus na Marijin predlog prvič razodel in je vodo spremenil v vino
ter na ta način rešil praznovanje. Kar se je zgodilo tam, se dogaja na vsaki svatbi:
tisto, kar bo poroko naredilo polno in globoko, bo Gospodova navzočnost, ki se razodene
in podari svojo milost. On je skrivnost polnega veselja, tistega, ki zares ogreje
srca. Poroka naj torej bo lepo praznovanje, je zatrdil papež, toda skupaj z Jezusom,
ne v posvetnem duhu. Obenem mora poudarjati tisto, kar je zares pomembno. To niso
zunanja znamenja. Ta morajo samo nakazovati pravi povod za veselje, ki je Gospodov
blagoslov ljubezni.
Zakon je vsakodnevno obrtniško delo Čisto na
koncu je papež Frančišek pare, ki se pripravljajo na poroko, še spomnil, da je zakon
»vsakodnevno delo«. Je tako rekoč obrtniško delo. Mož ima namreč nalogo ženo
narediti »bolj žensko«, žena pa ima nalogo moža narediti »bolj moškega«.
Kot moški in kot ženska morata rasti v človeškosti, in sicer rasti skupaj. »To
pa ne pride iz zraka! Gospod blagoslovi, a pride iz vaših rok, iz vašega obnašanja,
iz načina življenja, iz načina, kako se ljubite.« Ravnati je treba tako, da drugi
raste: »In otrokom bo ostala dediščina, da so imeli očeta in mamo, ki sta rastla
skupaj in sta drug drugega naredila bolj moškega in bolj žensko!«