85 let lateranskih sporazumov: Prispevek k pospeševanju človeškega in družbenega razvoja
VATIKAN (torek, 11. februar 2014, RV) – Danes mineva 85 let od ustanovitve
Vatikanske mestne države. 11. februarja leta 1929 sta Sveti sedež in Italija podpisala
Lateranske sporazume, s čimer je vatikanska država dobila ozemeljsko neodvisnost in
popolno suverenost nad določenimi objekti znotraj in zunaj Rima. S podpisom lateranskih
sporazumov so se na novo opredelili odnosi med Svetim sedežem in Italijo, zgladil
pa se je tudi spor med obema stranema, ki je nastal zaradi ukinitve papeške države.
Čez
nekaj dni, 18. februarja, bo minevala še ena obletnica: 30 let od podpisa t.i. Sporazuma
Villa Madama, s katerim so bile vnesene nekatere spremembe v konkordat med Svetim
sedežem in Italijo. Državi sta tako upoštevali politične in družbene spremembe v Italiji
po letu 1929 ter razvoj Cerkve, ki ga je spodbujal drugi vatikanski koncil. Skupni
cilj je bil uskladiti predpise konkordata z načeli italijanske ustave in sklepi drugega
vatikanskega koncila.
Oporo za sporazum iz leta 1984 je mogoče najti v prvih
dveh členih, ki odražata 76. paragraf konstitucije Gaudium et spes o odnosih
med Cerkvijo in politiko ter 7. člen italijanske konstitucije o odnosu med Italijo
in katoliško Cerkvijo.
Prvi člen sporazuma izhaja iz načela, da sta država
in katoliška Cerkva neodvisni in suvereni, ter se zavzemata za polno spoštovanje tega
načela v medsebojnih odnosih in za vzajemno sodelovanje za napredek človeka in državne
blaginje. Drugi člen pravi, da Italija priznava katoliški Cerkvi popolno svobodo pri
opravljanju njenega pastoralnega, vzgojnega in karitativnega poslanstva, evangelizaciji
in posvečevanju. Posebej je Cerkvi zagotovljena svoboda glede organizacije, javnega
opravljanja bogoslužij, izvajanja nauka in duhovne službe ter tudi cerkvenega prava.
Takratna
namera, da bi se jasno določile kompetence in vloga Cerkve in države, s čimer bi vsaka
na svoj način lahko najbolje služila človeku, se je po tridesetih letih pokazala kot
rodovitna. Kar se tiče Cerkve, je ostajala blizu italijanskemu narodu, z njim delila
veselje in upanje, bila soudeležena v trenutkih žalosti in bolečine, ves čas je tkala
družbeno tkivo z etičnimi vrednotami, ki jih potrebuje vsaka demokracija. Sodelovanje
cerkvenih institucij se je razvijalo na različnih področjih solidarnosti, kulture,
formacije, na področjih novih pojavov, kot je na primer imigracija, ter tudi kar se
tiče varovanja kulturne in verske dediščine po vsej Italiji.
Sporazum med Svetim
sedežem in Italijo, sprejet leta 1929, nato potrjen z italijansko ustavo leta 1949
ter vzajemno obnovljen leta 1984, je skozi čas nedvomno uresničil ves svoj potencial
ter tako prispeval k rasti odeb in skupnega dobrega.