P. Lombardi leto dni po odpovedi Benedikta XVI. petrinski službi: Vodstveno dejanje,
podprto z molitvijo, premislekom in pogumom
VATIKAN (ponedeljek, 10. februar 2014, RV) – Jutri bo minilo leto dni, odkar
je Benedikt XVI. napovedal odstop s petrinske službe. Na konzistoriju, 11. februarja
2013, ki je sicer bil sklican zaradi potrditve primerov kanonizacije, je takratni
papež ves svet in ne le Cerkev presenetil z odločitvijo, da se 28. februarja 2013
umika s sedeža svetega Petra. Takšne odločitve nihče ni pričakoval.
»Bilo
je to veliko vodstveno dejanje,« je za Radio Vatikan povedal p. Federico Lombardi,
tiskovni predstavnik Svetega sedeža, ki je v času pričakovanja sede vacante, med njim
in nato v času konklava vodil številne tiskovne konference. »Minilo je več stoletij,
ko ni bilo nobene odpovedi s strani papeža, in zato je za veliko večino oseb to bila
neobičajna in presenetljiva poteza,« je zatrdil p. Lombardi. Kdor pa je Benedikta
XVI. spremljal od blizu je razumel, da je papež o tem razmišljal, kar je že prej jasno
povedal v pogovoru z Petrom Seewaldom. O tem je torej molil, premišljeval, ocenjeval,
duhovno razločeval. To je potem udejanjil in sintetično povzel v govoru na sam dan
odpovedi, s strnjenimi besedami, ki so na popolnoma ustrezen in jasen način pojasnjevale
osnovne kriterije, na podlagi katerih je sprejel svojo odločitev. Po Lombardijevem
prepričanju je papeževa odločitev »veliko vodstveno dejanje«, »svobodno
sprejeta odločitev, ki zares vpliva na razmere v Cerkvi in njeno zgodovino«. In
v tem smislu je to »veliko vodstveno dejanje«, »z veliko duhovno globino«,
»velika priprava z vidika premisleka in molitve«. Je tudi dejanje velikega
poguma, kajti dejansko bi lahko prišlo do mnogih problemov in dvomov, glede na to,
da je šlo za zelo neobičajno dejanje. »Jasnost, s katero se je Benedikt XVI. pripravil
na to potezo, in vera, s katero se je pripravljal, sta mu dali vedrino in potrebno
moč, da je odločitev uresničil,« je pojasnil p. Lombardi. S pogumom in vedrino,
s pogledam vere in pričakovanjem Gospoda, ki stalno spremlja svojo Cerkev, je šel
naproti tej novi situaciji, ki jo je živel v prvi osebi več tednov in ki jo je nato
živela Cerkev z izvolitvijo novega papeža. »V celoti se je pokazal kot resničen
ta občutek, da Cerkev na njeni poti spremlja Gospodov Duh.«
Pred enim letom
so se mnogi spraševali, kako bosta lahko skupaj obstajala dva papeža. Danes vidimo,
da so bili mnogi strahovi, bolj s strani t.i. ''poznavalcev'' kot Božjega ljudstva,
pretirani. P. Lombardi je pri tem dodal, da je bilo že od vsega začetka jasno, da
se ni treba ničesar bati. Gre za to, da »je papeštvo služba in ne oblast«.
Če pride do problemov, ki izhajajo iz oblasti, potem je jasno, da dve osebi lahko
imata težave pri sobivanju, kajti težko se je odpovedati oblasti in potem živeti ob
svojem nasledniku. A če se vse izključno živi kot službo in je oseba, ki je svoje
delo opravila pred Bogom in v polni zavesti predala službo drugi osebi, ta pa z držo
služenja in v polni svobodi opravlja to nalogo, potem do problema nikakor ne prihaja.
»Med Božjimi služabniki, ki iščejo dobro Božjega ljudstva v služenju Gospodu, obstaja
globoka duhovna solidarnost,« je dodal p. Lombardi.
Benedikt XVI. je z
odpovedjo tudi napovedal, da bo še naprej služil Cerkvi z molitvijo. P. Lombardi je
dodal, da je zagotovo »bil vse svoje življenje človek molitve« in si je verjetno
želel, da bi imel čas živeti to molitveno razsežnost v polnosti in globini. Benedikt
XVI. danes živi zasebno življenje, ne da bi bil na očeh javnosti, kar pa po Lombardijevih
besedah ne pomeni, da živi izolirano. Dela to, kar je običajno za vsako posvečeno
ostarelo osebo: moli, premišljuje, bere, odpisuje na pisma, ki jih prejema, se pogovarja
in se z veseljem srečuje z osebami, ki so mu blizu, s katerimi se mu zdi koristno
pogovarjati, ki ga prosijo za nasvet ali duhovno bližino. »Živi življenje duhovno
bogate osebe, ki ima veliko izkušenj,« je dejal p. Lombardi.