Papež Frančišek povabil, da bi prosili za tri milosti: da bi umrli v Cerkvi, da bi umrli v upanju in da bi zapustili dediščino krščanskega pričevanja

VATIKAN (četrtek, 6. februar 2014, RV) – Med homilijo pri današnji jutranji maši v Domu sv. Marte je papež Frančišek premišljeval o skrivnosti smrti. Pri tem je povabil, da bi Boga prosili za tri milosti: da bi umrli v Cerkvi, da bi umrli v upanju in da bi umrli tako, da bi za seboj pustili dediščino krščanskega pričevanja.

Današnje prvo berilo nam pripoveduje o smrti kralja Davida, ki je umrl po življenju, preživetem v služenju svojemu ljudstvu. Papež je poudaril, da je David umrl »v nedrju svojega ljudstva«. Vse do konca je živel »svojo pripadnost Božjemu ljudstvu«. Grešil je, samega sebe je poimenoval grešnik, a nikoli ni zapustil Božjega ljudstva: »Grešnik da, izdajalec ne! To je milost: vse do konca ostati v Božjem ljudstvu. Imeti milost, da bi umrli v nedrju Cerkve, v nedrju Božjega ljudstva.« To je bil papežev prvi poudarek med današnjo homilijo. Priporočil je, da bi tudi mi prosili za to milost, da bi umrli doma, v Cerkvi. Te milosti ni mogoče kupiti, je Božje darilo, za katerega moramo prositi: »Gospod, podari mi, da bi umrl doma, v Cerkvi!« Grešniki smo vsi, je zatem še enkrat poudaril papež Frančišek. Toda izdajalci ne, pokvarjenci ne. Vedno moramo biti znotraj. Cerkev je mati in nas želi tudi take, pogosto umazane. Ona nas umije, saj je mati.

Drugi papežev poudarek je bil, da je David umrl miren, veder, v gotovosti, da bo odšel na drugo stran k svojim očetom. To je druga milost: milost, da umremo v upanju, v zavesti, da nas na drugi strani čakajo, da je tudi na drugi strani dom, družina, in da ne bomo sami. In tudi to je milost, za katero moramo prositi. V zadnjih trenutkih življenja se namreč zavemo, da je življenje boj in da hoče imeti duh zla vojni plen. Sv. Terezija Deteta Jezusa je govorila, da je bil v njeni duši boj in da je, kadar je mislila na prihodnost, na tisto, kar jo čaka po smrti, slišala glas, ki ji je pravil: »Toda ne, ne bodi neumna, čaka te tema. Čaka te le tema niča!« To je bil po papeževih besedah glas hudiča, ki ni hotel, da bi se izročila Bogu. »Umreti v upanju pomeni umreti v izročitvi Bogu!« Toda izročanje Bogu se začenja že sedaj, v majhnih stvareh življenja in tudi v velikih problemih: »Stalno izročanje Gospodu pomaga, da nekdo tako prevzame to navado izročanja Gospodu in raste v upanju. Umreti doma, umreti v upanju.«

Tretji poudarek papeža Frančiška v današnji homiliji pa je bil namenjen dediščini, ki jo je David zapustil. Glede dediščine prihaja do veliko škandalov. A David je zapustil dediščino štiridesetih let vladanja in utrjeno, močno ljudstvo. Nek ljudski rek, na katerega je spomnil papež, pravi, da mora vsak človek v življenju zapustiti enega otroka, zasaditi eno drevo in napisati eno knjigo. To naj bi bila najboljša dediščina. Vprašajmo se torej, kakšno dediščino jaz zapuščam tistim, ki bodo prišli za menoj. Je to dediščina življenja? Sem delal dobro in me imajo ljudje radi kot očeta ali kot mamo? Sem zasadil drevo? Sem podaril življenje, modrost? Sem napisal knjigo?

David je svojemu sinu zapustil dediščino z besedami: »Okrepi se in bodi mož! Drži se postave Gospoda, svojega Boga, hodi po njegovih potih in spolnjuj njegove zakone.« Kot je dejal papež Frančišek, je dediščina naše pričevanje kot kristjani. Nekateri zapustijo zelo veliko dediščino. Spomnimo se le na svetnike, ki so evangelij živeli z veliko močjo in so nam v dediščino zapustili življenjsko pot in način življenja. Tri stvari, na katere je papež spomnil ob odlomku o Davidovi smrti, so torej: »Prositi za milost, da bi umrli doma, da bi umrli v Cerkvi; prositi za milost, da bi umrli v upanju, z upanjem; in prositi za milost, da bi zapustili lepo dediščino, človeško dediščino, dediščino, oblikovano s pričevanjem našega krščanskega življenja. Naj nam vsem sveti David podeli te tri milosti!«

Audio: