Papež Frančišek med jutranjo sveto mašo: V težkih življenjskih trenutkih vedno
izberimo pot zaupanja v Gospoda
VATIKAN (ponedeljek, 3. februar 2014, RV) – Ne uporabljajte Boga in narod,
da bi se branili v težkih trenutkih. Vedno je treba izbrati pot zaupanja v Boga, je
papež poudaril med današnjo jutranjo mašo v Domu sv. Marte. Pri homiliji je izhajal
iz 2. Samuelove knjige, ki govori o kralju Davidu in njegovi drži pred izdajo lastnega
sina Absaloma. Kralj David beži, ker ga je sin Absalom izdal. David je žalosten, kajti
tudi ljudstvo je bilo na Absalomovi strani in torej proti kralju. Čuti, kot da bi
ta sin bil mrtev. A kakšen je Davidov odziv na sinovo izdajo, se je vprašal papež
in nakazal tri drže.
David je človek vodenja. Realnost jemlje takšno kot je
in se zaveda, da bo vojna zelo težka in bo ostalo veliko mrtvih. Odloči se tako, da
njegovo ljudstvo ne bi umrlo. Lahko bi se boril v Jeruzalemu proti vojski svojega
sina, a se odloči drugače, da ne bi uničil Jeruzalema. Prva Davidova drža je torej
tale: da bi se branil, ne uporabi ne Boga in ne svojega ljudstva. »In to je ljubezen
kralja do svojega Boga in svojega ljudstva,« je zatrdil papež Frančišek. David
je kralj grešnik, kot vemo iz pripovedi, a je tudi kralj, ki ima zelo veliko ljubezen.
Zelo je bil navezan na svojega Boga in zelo navezan na svoje ljudstvo; da bi se branil,
ne uporabi ne Boga in ne ljudstva. »V težkih življenjskih trenutkih se zgodi, da
se morda sredi obupa nekdo brani, kot se lahko, in tudi uporabi Boga in uporabi ljudi,«
so bile papeževe besede. Davidova drža pa je drugačna: ne uporabi Boga in ne svojega
ljudstva.
Odloči se zbežati, je nadaljeval papež. Druga Davidova drža je drža
spokornosti. Odide na Oljsko goro in joče, hodi bos in glavo ima zakrito. Tudi vsi
ljudje, ki so bili z njim, so si zakrili glave, šli z njim in jokali. Zares gre za
»spokorno hojo«. Morda je David v svojem srcu razmišljal o mnogih slabih stvareh,
o grehih, ki jih je storil, o tem, da ni nedolžen. Morda misli, da ni pravično, da
ga je sin izdal, a prizna, da sam ni nek svetnik ter izbere spokornost, je razmišljal
papež Frančišek. Dodal je, da nas ta Davidov vzpon na goro spominja na Jezusovo vzpenjanje:
»Tudi On žalosten, bos, s svojim križem se vzpenja na goro.« David sprejme
žalovanje in joče. »Mi, ko se nam v življenju zgodi kaj podobnega, imamo ta instinkt,
da se vedno hočemo upravičiti.« David pa je realist in hoče rešiti Božjo barko,
njegovo ljudstvo in izbere pot kesanja. Je velik grešnik in velik svetnik. In samo
Bog ve, kako gresta ti dve stvari skupaj, je pripomnil papež.
Na poti se pojavi
še ena oseba, Simej, ki v Davida in njegove služabnike meče kamenje. Je sovražnik,
ki preklinja Davida. Eden od Davidovih privržencev hoče ubiti tega »bednika«,
tega »mrtvega psa«. A David ga ustavi. »Namesto da bi izbral maščevanje
za mnoge žalitve, se odloči zaupati Bogu.« Služabniku odgovori, naj Simeja pusti,
da ga preklinja, ker mu je tako naročil Gospod. »On vedno ve, kaj se dogaja, Gospod
dopušča,« je dejal papež. David še doda: Morda se bo Gospod ozrl na mojo žalost
in povrnil z dobrim za kletev, ki me danes zadeva. Tretja Davidova drža je po Frančiškovih
besedah drža zaupanja v Gospoda. Davidov odziv lahko pomaga tudi nam, je nadaljeval,
kajti »vsi mi gremo v življenju skozi temne trenutke in preizkušnje«.
To
so torej tri Davidove drže, je papež Frančišek povzel ob koncu homilije: »ne se
pogajati z Bogom« in »naša pripadnost«; »sprejeti pokoro in objokovati
svoje napake«; in »ne vzeti pravico v svoje roke, ampak zaupati v Boga«.
»Človek, ki ljubi Boga, ljubi njegovo ljudstvo in se o njem ne pogaja; človek,
ki se ima za grešnika in se spokori; človek, ki je gotov v svojega Boga in
vanj zaupa. David je svetnik in mi ga častimo kot svetnika. Prosimo
ga, naj nas nauči teh drž v težkih življenjskih trenutkih.«