Papež Frančišek med sveto mašo: V luči današnjega evangeljskega prizora glejmo na 'posvečeno življenje', kot na srečanje s Kristusom

VATIKAN (nedelja, 2. februar 2014, RV) – »Praznik Jezusovega darovanja v templju se imenuje tudi praznik srečanja. Na začetku bogoslužja je rečeno, da se bo Jezus srečal s svojim ljudstvom. To je srečanje med Jezusom in njegovim ljudstvom. Ko sta namreč Marija in Jožef prinesla svojega otroka v jeruzalemski tempelj, je prišlo do prvega srečanja med Jezusom in njegovim ljudstvom, ki sta ga predstavljala Simeon in Ana. To je bilo hkrati srečanje znotraj zgodovine ljudstva, srečanje med mladimi in ostarelimi. Marija in Jožef s svojim novorojenčkom sta bila mlada, medtem ko sta bila ostarela Simeon in Ana, dve osebi, ki sta vedno obiskovala tempelj«. S temi besedami je začel papež Frančišek predstavitev srečanja, ki se je zgodilo v Jeruzalemskem templju, med homilijo pri sveti maši, ki jo je na praznik Jezusovega darovanja ter na dan posvečenega življenja, daroval v baziliki sv. Petra v Vatikanu.

Mladi – spolnjevanje predpisov
Sveti oče je v nadaljevanju homilije povabil navzoče redovnike in redovnice, osebe, ki so se posvetile Gospodu, kakor tudi druge vernike v baziliki sv. Petra, naj opazujejo, kaj pravi evangelist Luka o osebah iz današnjega evangelija ter kako jih opiše. »O Mariji in sv. Jožefu ponovi štirikrat, da sta hotela storiti tako, kakor je zapovedano po Gospodovi postavi (prim. Lk 2,22.23.24.27). Takoj razumemo in kar začutimo, kako Jezusova starša z veseljem spolnjujeta Božje predpise, da, to veselje, hoditi v Gospodovi postavi. Mladoporočenca sta, pravkar sta dobila otroka in oba vodi želja, da spolnita to, kar je predpisano. To ni le zunanje dejanje, tudi ne zaradi občutka, da je vse v redu. V njima je močna, globoka želja, polna veselja. Je namreč to, kar pravi psalm: 'Pot tvojih naukov je moje veselje... Tvoja postava je moje veselje...' (Ps 119, 14.77).

Ostareli: Simeona in Ano vodi Sveti Duh
Kaj pa pravi sveti Luka o ostarelima osebama? Več kot enkrat poudari, da ju je vodil Sveti Duh. O Simeonu pravi, da je bil pravičen ter pobožen in je pričakoval Izraelovo tolažbo, in tudi, da je 'bil Sveti Duh z njim' (Lk 2,25), nadalje pravi, 'da mu je bilo razodeto od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca' (v. 26), ter tudi, da je 'v Duhu prišel v tempelj' (v. 27). O Ani Luka pravi, da je bila 'prerokinja' (v. 36), to je od Boga navdihnjena in da je 'bila vedno v templju ter je s posti in molitvami služila Bogu' (v. 37). Skratka, ti dve ostareli osebi sta polni življenja! Polna sta življenja zato, ker ju poživlja Sveti Duh in sta dojemljiva za njegovo delovanje, dovzetna za njegove napotke...

Srečanje
In tu je srečanje med Sveto družino ter tema dvema predstavnikoma svetega Božjega ljudstva. V središču je Jezus. On je tisti, ki vse premika, ki privablja ene in druge v tempelj, v hišo svojega Očeta.

To je srečanje med mladima, ki sta polna veselja v spolnjevanju Gospodove postave in ostarelima, ki sta polna veselja zaradi delovanja Svetega Duha. Gre za edinstveno srečanje med spoštovanjem predpisov in preroštvom, kjer mlada spoštujeta predpise in ostarela sta preroka! Toda zdi se, da je ravno obratno. V resnici, če dobro premislimo, tudi spoštovanje Postave poživlja isti Duh, in preroštvo gre po poti, ki jo zarisuje Postava. Kdo je bolj od Marije poln Svetega Duha? Kdo je bolj od nje vodljiv njegovemu delovanju?

Posvečeno življenje kot srečanje s Kristusom
V luči tega evangeljskega prizora glejmo na 'posvečeno življenje', kot na srečanje s Kristusom. Njega k nam prineseta Marija in Jožef, in mi gremo k Njemu vodeni od Svetega Duha. Toda v središču je On. On vse premika. On vse privlači v svetišče, v Cerkev, kjer ga lahko srečamo, prepoznamo, sprejmemo in objamemo.

Jezus nam pride naproti v Cerkvi po temeljni karizmi posamezne Ustanove. Lepo je tako misliti na našo poklicanost! Naše srečanje s Kristusom je dobilo v obliko v Cerkvi po karizmi Njegovega pričevalca, Njegove pričevalke. Ob tem ostrmimo in smo hvaležni.

Posvečeno življenje kot srečanje med mladimi in ostarelimi
Tudi v posvečenem življenju živimo srečanje med mladimi in ostarelimi, med spoštovanjem predpisov in preroštvom. Ne glejmo nanju, kot na dve nasprotujoči si resničnosti. Raje pustimo, da obe poživlja Sveti Duh. In znamenje tega je veselje, veselje v spoštovanju in hoji po pravilu življenja; in veselje, da nas vodi Sveti Duh, vendar nikoli togi, nikoli zaprti, temveč vedno odprti za Božji glas, ki govori, ki odprira, ki vodi, ki nas vabi, naj gremo obzorju naproti.

Za ostarele je dobro, da mladim posredujejo modrost, in za mlade je dobro, da sprejmejo to dediščino izkušnje in modrosti ter jo prenašajo naprej in ne da jo hranijo v muzeju. Ne, ne, ne! Da jo prenašajo naprej med izzivi, ki jih prinaša življenje. Prenašati naprej v dobro dotične redovne družine in v dobro vse Cerkve.

Milost te skrivnosti, skrivnosti srečanja, naj nas razsvetli in spodbuja na naši poti. Amen.«

Audio: