Molitveni nameni za mesec februar

VATIKAN (sobota, 1. februar 2014, RV) – Da bi modrost in izkušenost starejših ljudi dobili priznanje tako v Cerkvi kot v širši družbi. To je splošni molitveni namen, h kateremu smo povabljeni v mesecu februarju. Modrost in izkušenost ne prideta z leti kot nekaj samo po sebi umevnega. Gre za dolgotrajen proces in za pot, ki jo je treba prehoditi. Najprej se moramo otresti negativne podobe starosti, ki nam jo riše naše kulturno okolje. Predstavlja nam jo kot čas nazadovanja, izgub in nedejavnosti, čas brez pričakovanj in načrtov, poln grenkobe in obžalovanja. Ko se bliža starost, se je gotovo res treba sprijazniti z določenimi izgubami, vendar novo obdobje prinaša tudi nove priložnosti. Pravi blagoslov za okolico so stari ljudje, ki so znali ob pravem času izpustiti iz rok odgovornosti srednjih let, ne da bi jih zamenjali z vročičnim aktivizmom za vsako ceno. Osvobojeni zahtev po učinkovitosti so sedaj lahko koristni na drugačen način: s tem, da so mirno in vedro prisotni za druge, pripravljeni poslušati, spremljati, biti na razpolago. Ko se razbremenijo zahtev svojih prejšnjih vlog, funkcij in zunanjih podob, se spet na nek način povrnejo k sebi in zaživijo lastno osebnost bolj svobodno in pristno. Z opuščanjem načrtov se Bogu dajo na razpolago za to, kar on pripravlja zanje. Sredi sveta, v katerem veljajo le imetje, dosežki in ambicije, delujejo kot balzam stari ljudje, ki so se teh vezi osvobodili in so odprli srce za ljubezen, hvaležnost in zaupanje. Taka modrost ne pride nikoli zlahka in ni poceni. Temelji na nekakšni evangeljski drznosti in veri v Jezusa in v njegovo besedo o življenju v izobilju.

Meseca februarja molimo tudi, da bi duhovniki, redovniki in laiki velikodušno sodelovali pri poslanstvu evangelizacije. Mobilni telefoni, družbena omrežja in drugi digitalni čudeži tega stoletja nas ves čas opozarjajo na človeško lakoto po povezovanju in komunikaciji. Ustvarjeni smo kot družabna bitja in vse življenje čutimo v sebi potrebo po ustvarjanju stikov in ohranjanju odnosov z drugimi. Tudi Cerkev intenzivno odgovarja na človekovo potrebo po tem, da se steguje k drugemu in želi živeti v skupnosti. Že po svoji osnovni vlogi je Cerkev Božje ljudstvo, kar samo po sebi pomeni odprtost, sprejemanje in medsebojno deleženje. Poslanstvo evangelizacije ni nič drugega kot naročilo, naj ponesemo veselo novico o Božji ljubezni vsem ljudstvom tega sveta. Papež Frančišek vedno znova poudarja, da mora Cerkev nadaljevati Jezusovo delo oznanjevanja Božje ljubezni in služenja predvsem vsem revnim in trpečim tega sveta. Vsak od nas je poklican, da odgovori na ta klic in prispeva svoj delež. Trpljenja je na svetu neizmerno veliko. Zato je potrebno, da sprejmemo izziv in da sodelujemo – duhovniki, redovniki in laiki – v naših župnijah, v šolah in ustanovah, ki skrbijo za uboge in trpeče. Na ta način bo izkušnja Božje ljubezni postala živa, postala bo izkušnja, ki bo preobrazila vsakega od nas.

Slovenski molitveni namen pa nas ta mesec vabi k molitvi, da bi pastoralni delavci omogočili mladim ustrezno pripravo na zakon in da bi se mladi teh priprav udeleževali. Pastoralni delavci so postavljeni pred mnoge izzive in eden od njih je tudi pastorala za mladoporočence. To je delo, ki mlade ne le pripravlja na skupno življenje, temveč tudi na poslanstvo, da kot mož in žena ustvarita krščansko skupnost, v kateri bodo rasli njuni otroci. Krščanska skupnost, tudi družinska, izpolnjuje Kristusovo zapoved o ljubezni do bližnjega in do Boga.

Audio: