Papež med jutranjo mašo: Ne prosimo, ne zahvaljujmo se, hvalimo!
VATIKAN (torek, 28. januar 2014, RV) – Hvalilna molitev nas dela rodovitne.
Tako je zatrdil papež Frančišek danes zjutraj, ko je daroval sveto mašo v kapeli Doma
sv. Marte. Med homilijo je razložil Davidovo veselo rajanje pred Gospodom, o katerem
pripoveduje današnje berilo iz Druge Samuelove knjige. Pri tem je poudaril, da če
se zapremo v formalnost, naša molitev postane hladna in nerodovitna.
Celotno
Božje ljudstvo je praznovalo, ker se je skrinja zaveze vrnila domov. Hvalilna molitev
je Davida privedla do tega, da je šel ven iz vsake urejenosti in je »na vso moč«
rajal pred Gospodom. Papež Frančišek se je ob prebiranju tega odlomka spomnil na Saro,
ki je po njegovih besedah po rojstvu sina Izaka v visoki starosti »plesala od veselja«.
Lahko nam je razumeti molitev, ki Gospoda za nekaj prosi, ali molitev, ki se Gospodu
zahvaljuje. Tudi razumeti molitev češčenja nam po papeževih besedah ni pretežko. Toda
hvalilno molitev puščamo ob strani, ni nekaj, kar bi prišlo spontano. Papež je spomnil
na pomislek, da je ta molitev le za tiste, ki so del Prenove v Duhu in ne za vse kristjane:
»Ne,
hvalilna molitev je krščanska molitev za vse nas!« Je del vsakodnevne svete
maše, ko molimo Svet si ti, Gospod. To je hvalilna molitev, saj hvalimo Boga
zaradi njegove veličine, ker je velik. Rečemo mu lepe stvari, ker nam je všeč, da
je tako. Papež Frančišek je nadaljeval z vprašanjem: »Si sposoben kričati, kadar
tvoja ekipa zadane gol, nisi pa sposoben peti hvalnice Gospodu? Iti nekoliko ven iz
tvoje drže in peti tega? Hvaliti Boga je popolnoma zastonj! Ne prosimo, ne
zahvaljujmo se: hvalimo!« Moliti moramo z vsem srcem. To je po papeževih besedah
tudi dejanje pravičnosti, saj je On velik in je naš Bog.
David je bil zelo
srečen, ker se je skrinja zaveze vrnila, ker se je vrnil Gospod. Zato je tudi njegovo
telo molilo s tistim rajanjem. Papež je vernike ob tem spodbudil, da bi si zastavili
vprašanja: »Kako je z mojo hvalilno molitvijo? Znam hvaliti Gospoda? Znam hvaliti
Gospoda ali kadar molim Slavo ali kadar molim Svet si ti, Gospod to delam samo z usti
in ne z vsem srcem? Kaj mi govori David, ko tukaj raja? In Sara, ko pleše od veselja?«
V nadaljevanju je papež Frančišek spomnil, da se je, ko je David vstopil v mesto,
začelo tudi praznovanje: »Veselje hvaljenja nas vodi k veselju praznovanja.«
To je družinsko praznovanje, je nato dodal in spomnil, da je hči kralja Savla Mihála
Davida po vrnitvi domov grajala in ga spraševala, če se ne sramuje, ker je na tak
način plesal pred vsemi, četudi je kralj. Mihála je Davida prezirala.
»Sprašujem
se, kolikokrat mi v svojem srcu preziramo dobre osebe, dobre ljudi, ki hvalijo Gospoda
tako, kot se jim zdi, tako spontano, ker niso učeni, se ne držijo formalnega
ravnanja?« Sveto pismo pravi, da je Mihála zaradi takega preziranja ostala nerodovitna
celo življenje. »Kaj želi tukaj povedati Božja beseda? Da nas veselje, da nas hvalilna
molitev delata rodovitne!« Sara je v velikem trenutku svoje rodovitnosti plesala
pri devetdesetih letih. Hvaljenje Gospoda, zastonjskost hvaljenja Gospoda daje rodovitnost.
Moški ali ženska, ki hvalita Gospoda; ki molita s hvaljenjem Gospoda; ki se veselita,
da izrekata Slavo, kadar jo molita; ki se veselita, da pojeta Svet si ti, Gospod pri
maši, kadar ga pojeta, to sta moški ali ženska, ki sta rodovitna.
Nasprotno
pa tisti, ki se zaprejo v formalnost hladne, pretehtane molitve, lahko končajo kot
Mihála. V nerodovitnosti svoje formalnosti. Tako je opozoril papež Frančišek in še
povabil, da bi si predstavljali Davida, ki »raja na vso moč pred Gospodom«,
in bi pomislili, kako lepo mora biti moliti s hvaljenjem. Papež je nato sklenil homilijo
tako, da je ponovil besede iz Psalma 23: »Dvignite svoje glave, ve vrata, starodavne
duri, da vstopi kralj veličastva! Gospod močni in mogočni; on je kralj
veličastva.«