Kardinal Schönborn: Cerkev v Avstriji sredi procesa sprememb
VATIKAN (torek, 28. januar 2014, RV) – Škofje Avstrijske škofovske konference
se od 27. do 31. januarja mudijo na obisku ad limina apostolorum v Vatikanu.
Avstrija ima približno osem milijonov prebivalcev, od katerih je 89 % krščenih. Za
katoličane se opredeljuje 63 % Avstrijcev, samo 9 % pa jih redno obiskuje sveto mašo.
Število ateistov v državi naglo narašča. Več o obisku avstrijskih škofov v Vatikanu
je za Radio Vatikan povedal kardinal Christoph Schönborn, predsednik Avstrijske
škofovske konference. Dejal je, da je Cerkev v Avstriji sredi velikega procesa sprememb.
V
nekaterih avstrijskih škofijah prihaja do oblikovanja večjih župnijskih okrajev, v
katere se povezuje več župnij. Vedno večje je tudi sodelovanje med laiki in župniki.
Kardinal Schönborn pojasnjuje, da so reforme nujne, saj obstajajo strukture, ki izvirajo
iz konca 18. stoletja in so močno zaznamovane z rastjo župnij v 19. stoletju, po drugi
svetovni vojni. Situacija namreč več ne ustreza sedanjim razmeram, ko število katoličanov
stalno niha, in prav tako ne drugačnim življenjskim navadam. Ni nujno, da verniki
obiskujejo župnijo, kateri pripadajo, mnogi župnijski sodelavci ne živijo na teritoriju
župnije, v kateri so aktivni. Po drugi strani je vedno bolj viden drugačen način strukturiranja
župnije, ki postaja kraj, kjer se osebe srečujejo in kjer najdejo skupnost z živo
vero, pri tem pa ni nujno da so na območju, ki jim teritorialno pripadajo. Po kardinalovih
besedah je ta proces prenove šele na začetku in, kot je dodal, Cerkev v Avstriji k
temu pristopa pogumno.
Eno od pomembnejših vprašanj, s katerim se ukvarja Avstrijska
škofovska konferenca, je, kako naj ljudje v evangeliju in Kristusu najdejo odgovor
na svojo željo po duhovnosti, verski pripadnosti in življenjski usmerjenosti, je nadaljeval
Schönborn. Po njegovih besedah bi bilo napačno ukvarjati se samo s cerkvenimi strukturami,
kar je tudi papež Frančišek ostro kritiziral kot samoreferenčnost Cerkve. Temeljno
vprašanje je, ali je želja po tem, da se odkrije ljudi, ki iščejo, ter se najde pot,
ki vodi h Kristusu. Če ima Dunaj 1,8 milijona ljudi, samo 2 % teh pa jih obiskuje
nedeljske maše, se je po kardinalovem prepričanju treba vprašati, kje se odvija življenje
ostalih, kaj se dotakne njihovih src, kaj so njihova upanja in skrbi, njihovi strahovi.
Zastaviti je treba vprašanje, ali kot župnijska, kot krščanska skupnost raje ostajamo
udobno in mirno znotraj naših zidov ali pa nas žge vprašanje, ali ti ljudje poznajo
Kristusa.
Na vprašanje o razkoraku med cerkvenim naukom in konkretnim življenjem,
kardinal Schönborn odgovarja, da se želje, upanja in pričakovanja bolj ujemajo s tem,
kar o zakonu in družini trdita Sveto pismo in Cerkev, kot bi pričakovali. Kar za mnoge
osebe ostaja pomembno, je uspešen odnos, uspešna družina, družba, v kateri so različne
generacije povezane v družino. Realnost pogosto ne ustreza temu pogledu in ustvarja
most med tem, kar se želi, in tem, kar je, kar se dejansko uspe narediti, in to je
velik izziv, ki se postavlja pred vse nas. Ključno vprašanje, ki ga zastavlja papež
Frančišek in ki se nahaja tudi v evangeliju, je povezati med seboj realnost in usmiljenje.
Usmiljenje Boga in ljudi takrat, ko stvari ne uspejo tako, kot bi želeli, ali pa sploh
ne uspejo, takrat, ko pristopamo k upanjem in pričakovanjem, in tudi glede nauka in
smernic, ki jih Bog daje ljudem. Gre za zelo težko nalogo, ki po drugi strani sploh
ni nekaj novega, dodaja kardinal Schönborn.