18. javno zasedanje papeških akademij. Papež Frančišek: Resnica je resnica ljubezni, ki odpira v srečanje

VATIKAN (torek, 28. januar 2014, RV) – V Vatikanu je danes popoldne potekalo 18. javno zasedanje papeških akademij na temo Oculata Fides. Brati stvarnost z očmi vere. Udeleženci so med drugim prisluhnili predavanju msgr. Piera Code iz Papeške teološke akademije z naslovom Gledati s Kristusovimi očmi: branje okrožnice Lumen fidei in apostolske spodbude Evangelii Gaudium. Med zasedanjem je vatikanski državni tajnik msgr. Pietro Parolin izročil nagrado papeških akademij za teološko raziskovanje in proučevanje sv. Tomaža Akvinskega. Letošnja prejemnika sta Alessandro Clemenzia in Maria Silvia Vaccarezza.

Posebno sporočilo je udeležencem zasedanja poslal tudi papež Frančišek ter v njem izrazil zadovoljstvo nad izbrano temo zasedanja, ki je povezana z obema papeževima dokumentoma. Kot je zapisal, je z njima želel povabiti k premišljevanju o svetli razsežnosti vere in povezanosti med vero in resnico, ne samo z očmi razuma, ampak tudi z očmi srca, kar pomeni z vidika ljubezni. »V tej prepletenosti vere z ljubeznijo razumemo lik spoznanja, ki je lasten veri, njeno prepričljivost in njeno zmožnost, da osvetli naše korake. Vera spoznava, ker je vezana na ljubezen, ker ljubezen sama prinaša svetlobo. Razumevanje vere se začne tedaj, ko sprejmemo veliko Božjo ljubezen, ki nas notranje preoblikuje in nam podari nove oči, da vidimo stvarnost,« je papež navedel besede iz okrožnice Lumen fidei (Luč vere, 26). Jezusovi učenci niso zrli resnico, ki je bila zgolj notranja ali abstraktna, ampak resnico, ki jih je odpirala za srečanje z Vstalim, za premišljevanje njegovega življenja in skrivnosti. Tomaž Akvinski pravi, da gre za »oculata fides« – za »vero, ki vidi«.

Od tu, nadaljuje papež Frančišek, izvirajo pomembne posledice za delovanje kristjanov in za delo teologov. »Danes resnico pogosto zožujejo na posameznikovo subjektivno pristnost, ki velja samo za individualno življenje. Splošne resnice se bojimo, ker jo istovetimo z nepopustljivo prisilo totalitarizmov. Če pa gre pri resnici za resnico ljubezni, če je to resnica, ki se odpira v osebnem srečanju z Drugim in z drugimi, tedaj je osvobojena iz zaprtosti v posameznikih in more biti del skupne blaginje … Gotovost vere nas nikakor ne napravlja toge, ampak nas popelje na pot in omogoča pričevanje in pogovor z vsemi« (Luč vere, 26).

To perspektivo Cerkve, ki je vsa na poti in vsa misijonarska, papež Frančišek razvija v apostolski spodbudi o oznanjevanju evangelija v današnjem svetu. Sanje o »misijonarski izbiri, ki je zmožna prenoviti vse« (Evangeljsko veselje, 27), se nanašajo na celotno Cerkev in vsak njen del. Po papeževih besedah so tudi papeške akademije poklicane k tej preobrazbi ter tako prispevati k cerkvenemu telesu. Vendar pa ne gre za izvajanje zunanjih del, fasade. Prej gre za to, da se »oznanilo osredini na bistveno, na to, kar je lepše, večje, bolj privlačno in hkrati bolj potrebno«. Na ta način se predlog »poenostavi, a zaradi tega ne izgubi globine in resnice. Postane pa bolj prepričljiv in žareč (Evangeljsko veselje, 35), še zapiše papež Frančišek.

Audio: