Kraljica Marija Kristina Savojska razglašena za blaženo
NEAPELJ (sobota, 25. januar 2014, RV) – V Neaplju v Italiji je bila danes za
blaženo razglašena Marija Kristina Savojska, kraljica Neaplja in Dveh Sicilij.
Obred je kot papežev predstavnik vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije
za zadeve svetnikov.
Nova blažena je bila hčerka kralja Viktorja Emanuela
I. in Marije Terezije Habsburške. Rojena je bila 14. novembra 1812. Otroštvo in mladost
je preživela sprva na dvoru v Torinu in kasneje v Genovi. V tem času je bila od svojih
pobožnih staršev deležna trdne krščanske vzgoje. Njeno dobro in nežno dušo pa so oblikovali
tudi lepota, kultura in moralne ter duhovne vrline. Leta 1832 se je pri dvajsetih
letih poročila s kraljem Dveh Sicilij, Ferdinandom II. V soglasju s soprogom se je
takrat odločila, da del denarja za praznovanje poroke nameni doti kar 240 nevestam.
Kot žena in kot kraljica je bila svetel zgled mnogih kreposti. Bila je prava mati
ubogih, znala je prevzeti nase trpljenje svojega ljudstva, za katerega napredovanje
si je zamislila več drznih socialnih dejavnosti. Umrla je še zelo mlada, 31. januarja
1836, dva tedna po porodu prvorojenca Franca. Za njo so žalovali tako člani njene
družine kot celo neapeljsko ljudstvo. Glas o njeni svetosti, prisoten že v času njenega
življenja, se je po smrti le še okrepil. Pokopana je v baziliki svete Klare v Neaplju,
kjer je bila danes tudi razglašena za blaženo.
Kot je v pogovoru za Radio Vatikan
povedal kardinal Amato je blažena Marija Kristina Savojska tako dvorjane kot ljudstvo
spodbujala s svojim krščanskim pričevanjem. Veliko je molila, znala je svetovati in
velikodušno pomagati. Delila je tudi iz svojega osebnega premoženja. Zaradi te njene
marljive ljubezni so jo ljudje klicali »sveta kraljična«. Poleg že omenjenega
je bila na njeno priprošnjo pri vladarju mnogim na smrt obsojenim osebam spremenjena
smrtna kazen. Kot je storila sama, je tudi pri drugih spodbujala poklanjanje dote
dekletom, ki so bile pred poroko. Podpirala je delovanje nekaterih obrti, kot so bile
na primer svilarne, pomagala je kmetom najemnikom, da so bile njihove družine lahko
nastanjene v hišah, da so imeli delo, lahko hodili v cerkev in da so otroci obiskovali
obvezno šolo.
Vse to so bili izrazi njene svetosti. Ker se je ljudstvo množično
zatekalo k njeni priprošnji, da bi jim izprosila milosti, se je postopek za njeno
beatifikacijo na željo takratnega neapeljskega nadškofa začel že leta 1852. »Beatifikacija
kraljice Marije Kristine Savojske kaže, da skozi ozka vrata svetosti lahko
stopijo vsi, veliki in majhni, bogati in revni, moški in ženske, duhovniki in laiki,
kajti bistvo svetosti sestoji iz ljubezni do Boga in do drugih z vsemi svojimi močmi.«
Blaženo
Marijo Kristino je po Amatovih besedah Kristusova ljubezen tako zelo osvojila, da
je preoblikovala plemenitost premoženja v plemenitost milosti. Iz svojega bogastva
je naredila talent, ki ga je nato zastavila za nebeško kraljestvo. Danes nas nova
blažena spominja, da smo vsi poklicani k svetosti. Popolnost ljubezni ni privilegij
nekaterih, temveč je priložnost za vse kristjane, če le svoje duhovne talente vere,
upanja in ljubezni zastavljajo za dobro. Po drugi strani, kot je še dodal kardinal
Amato, pa svetniki, kot je Marija Kristina Savojska, prebujajo svet, da se napoti
ven iz otrplosti povprečnosti in zla ter se odpre za dinamičnost dobrega. V današnjem
svetu se vrednote pogosto zdijo obrnjene na glavo. Razvade kot so napuh, lakomnost,
pohota, požrešnost, jeza, lenoba so hvaljene v škodo vrlin, ki pa so nasprotno očrnjene
in zaničevane. »Svetniki postavljajo stvari nazaj na svoje mesto, ko razodevajo,
kako so uboštvo, krotkost, čistost, pravičnost, mir, delitev blagri,
ki gradijo družbo in jo delajo bolj zdravo in bolj človeško.«