Papež Frančišek mladim župnije Jezusovega srca: Ohranjajte upanje! Ne ostanite
na pol poti!
VATIKAN (torek, 21. januar 2014, RV) – V nedeljo popoldne je papež Frančišek
obiskal rimsko župnijo Jezusovega srca, kjer je daroval sveto mašo in se srečal tudi
z različnimi skupinami: brezdomci, begunci, prostovoljci, družinami. Posebno srečanje
je bilo namenjeno mladim, ki so svetemu očetu zastavili nekaj vprašanj ter ga prosili
za smernice in napotke na njihovi poti.
Varovati upanje, ki ne razočara Papež
Frančišek je najprej poudaril, kako pomembno je ohranjati upanje. Na poseben način
moramo skrbeti za to, da ostanemo v veselju in si ne pustimo vzeti upanja. Varovati
upanje v temnih in težkih trenutkih pa ni vedno lahko. Pogostokrat nam kdo hoče ukrasti
upanje, ko pravi, naj ne gledamo naprej, naj zdaj vzamemo, kar hočemo, naj smo zdaj
srečni, ali pa, naj ne hodimo več naprej, ker smo utrujeni. Oseba hodi po poti življenja
in naleti na lep hotel ter ostane v njem vse življenje, ne hodi več. Te osebe ostanejo
na pol poti, je pojasnjeval papež in dodal: »Ko vam pravim, da si ne pustite ukrasti
upanja, vam pravim, ne ostanite na pol poti.« Pogosto namreč naletimo na mlade
osebe s srcem, ki je bolj pripravljeno za pogreb kot za praznovanje. In to je po papeževih
besedah skušnjava, ki govori, naj ne zaupamo. A upanje je lepo, kajti nikoli ne razočara,
kot pravi sv. Pavel. »Staviti moraš na velike ideale in iti naprej,« je papež
spodbudil mlade. »In vedno imeti željo.« Mladostnik, ki nima želja, nikoli
ne razširi svojega srca. Želja je namreč tista, ki razširi srce; želeti si iti naprej.
»Danes družba potrebuje osebe z velikim srcem. Ko hodiš po tej poti z upanjem,
ki nikoli ne razočara, in z željo, širiš svoje srce.«
Bdeti nad svojim
srcem. Morda trka Gospod Papež Frančišek je z mladimi podelil svojo izkušnjo
iz mladosti, ko je kot 17-letni fant šel k spovedi in začutil, da ga Gospod kliče
v duhovništvo. »Ko čutiš nekaj novega, kar prej še ni bilo … ko se te dotakne Gospod:
poslušaj ga! Kajti to je Gospod, ki kliče,« je dejal papež. Gospod kliče preko
okoliščin, z dogodki, zgodbami in trka na vrata. »Bodite pozorni, ko trkajo na
vrata vašega srca. Moje srce je cesta, po kateri gre vse. Naučil sem se razumeti in
prepoznati, kaj prihaja v moje srce, in to je prvi korak. In nato nekdo ugotovi, da
morda gre mimo Gospod in trka na njegova vrata.«
Da bi našel Božjo voljo,
moraš izstopiti iz sebe in hoditi po poti življenja Mladi so papeža Frančiška
tudi povprašali, kako lahko odkrijejo Božjo voljo v svojem življenju. »Pot v življenju
se najde tako, da se hodi,« je zatrdil papež. Če sediš doma, ne boš nikoli našel
poti. Moraš izstopiti iz sebe in začeti hoditi. In Gospod ti bo na poti povedal, kje
te hoče imeti. On ti bo povedal. A zaprt v svojo hišo, svoj egoizem in udobnost, ne
boš nikoli našel svojega poklica. Če hočeš najti Božjo voljo, hodi skozi življenje,
je ponovno poudaril papež. Res je, da je veliko nevarnosti in se pogosto lahko zmotimo.
A še slabše je, da ostanemo zaprti. Oseba, ki je zaprta vase, skupnost, ki je zaprta
vase, zaradi zaprtosti zboli. Res je, da se na cesti velikokrat zgodi nesreča. »Raje
imam Cerkev, ki se je na tisoče krat ponesrečila, kot pa Cerkev, ki je bolna zaradi
zaprtosti,« je dodal.
Pustimo, da Gospod ozdravi naše rane In
kako naj mladostnik odpre svoje srce ter se pusti ljubiti Bogu in drugim, če je njegovo
srce zaprto zaradi ran, se je glasilo eno od vprašanj. Papež je odgovoril, naj se
ne bojijo poimenovati svojih ran. To pa je mogoče s pogovorom z osebo, ki ti lahko
pomaga. Dati ime lastnim ranam in modricam. Reči: 'To se dobil od tistega udarca,
to od tistega …' Srce, duša vse zabeleži in da bi se izognila drugemu udarcu, se zapre.
Rane se pozdravijo tako, da se jih postavi na svetlo, in za to jim je treba dati imena
ter se pustiti ljubiti. To je po papeževih besedah prava pot. Na ta način lahko ljubim
in poiščem nekoga drugega, ki je še bolj ranjen od mene. »Vsi mi imamo rane, vsi.
Pustiti moramo, da jih ozdravijo življenje, Gospod, bratje in sestre, skupnost. To
odpira srce in ni nas več strah iti naprej.« Sveti oče je dodal, da mu je všeč
podoba Cerkve kot poljske bolnišnice, kjer je veliko ranjenih in kjer se ozdravljajo
rane.
Ne bojte se! Ob koncu srečanja je papež Frančišek mlade še
spodbudil, naj se ne bojijo in naj grejo naprej. Res je, da tisti, ki hodi, se tudi
umaže, na tak ali drugačen način, materialno ali duhovno. Kdor je vedno snažen, pomeni,
da ne hodi. »Ne bojte se, Gospod nas vse očiščuje.«