Duhovne misli Benedikta XVI. za nedeljo Jezusovega krsta

Izhajajoč iz pripovedi o Jezusovem krstu v Matejevem evangeliju je sveti oče razložil, čemu je Jezus hotel prejeti Janezov krst in »se podrediti temu znamenju pokore to je spreobrnjenju od grehov. Čeprav se je imenoval krst, ni imel zakramentalnega pomena, saj je namreč Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem ustanovil Zakramente in Cerkev. Janezov krst je bil spokorno dejanje, kot povabilo k ponižnosti pred Bogom in kot novi začetek. S tem, ko se je spokornik potopil v vodo je priznal, da je grešil in hkrati prosil Boga očiščenja lastnih krivd. Ob tem je bil tudi povabljen, da spremeni dosedanje grešno obnašanje.

Janez je, vedoč za pomen krsta spreobrnjenja in potem, ko je v Jezusu »prepoznal Mesija, to je Svetega od Boga, Njega, ki je brez greha, Jezusu izrazil svojo osuplost: saj bi se moral on, ki krščuje dati krstiti Njemu, ki se je prišel krstit. Toda Jezus ga je opomnil, naj se mu ne upira, ampak naj izvrši to dejanje, 'kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost’ (prim. Mt 3, 15). S tem izrazom je Jezus razodel, da je prišel na svet, da bi izvrševal voljo tistega, ki ga je poslal na svet in tako izpolnil vse, kar mu je Oče naročil: iz poslušnosti Očetu je On sprejel, da je postal človek. To dejanje nam predvsem razodeva, kdo je Jezus. On je Božji Sin, pravi Bog kakor Oče; On je tisti, ki se je ponižal, da bi postal kot mi. On je postal človek ter se ponižal vse do smrti, smrti na križu (prim. Fil 2,7). Tako moramo Jezusov krst postaviti v to logiko ponižanja, saj On želi postati s tem dejanjem, da se postavi v vrsto z grešniki, nam v vsem enak. On, ki je brez greha, se pusti, da ravnajo z njim kot grešnikom (prim. 2 Cor 5,21), da bi na svoje rame sprejel težo krivde vsega človeštva.

To dejanje ponižanja, s katerim se želi Jezus popolnoma uskladiti z Očetovim načrtom ljubezni, izraža popolno ujemanje volje in namenov, ki je med osebami Svete Trojice. Ob tem dejanju ljubezni, se Sveti Duh razodene v podobi goloba, ki se spusti nad Jezusa in v tem trenutku tudi glas iz nebes pričuje vsem navzočim o ljubezni, ki povezuje Jezusa z Očetom.

Evangelij nadalje omenja, da so se v trenutku, potem ko je bil Jezus krščen in je stopil iz vode, odprla nebesa ter se je v obliki goloba spustil nadenj Sveti Duh (prim. Mt 3,16). Tedaj se je zaslišal glas iz nebes, ki je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3,17). Pri tem se je Jezus prvič javno razodel, po okoli tridesetih letih skritega življenja v Nazaretu. Očividci tega enkratnega dogodka so bili poleg Janeza Krstnika še njegovi učenci od katerih so nekateri od tega trenutka šli za Kristusom (prim. Jn 1,35-40). Pri tem dogodku gre za kristofanijo in teofanijo: Jezus se je razodel kot Kristus, s to grško besedo prevajajo hebrejsko besedo Mesija, ki pomeni ‘maziljenec’. On ni bil maziljen z oljem kakor izraelski kralji in veliki duhovniki, temveč s Svetim Duhom. Istočasno pa se ob Božjem Sinu pojavita znamenji Svetega Duha in nebeškega Očeta.