Razprava o primatu v Cerkvi: Odgovor Carigrada na dokument ruske pravoslavne sinode

VATIKAN (petek, 10. januar 2014, RV) – »Primat carigrajskega nadškofa nima ničesar opraviti z diptihi, ki izražajo samo hierarhično lestvico, ki jo moskovski patriarhat s kontradiktornimi izrazi priznava implicitno, zanika pa eksplicitno. Če govorimo o izvoru primata, je torej vir primata sama oseba carigrajskega nadškofa, ki je kot škof eden med drugimi, a kot carigrajski nadškof je prvi hierarh brez primere, primus sine paribus.« Tako se zaključi dokument z naslovom Primus sine paribus, ki ga je napisal Elpidophoros Lambriniadis, metropolit v Bursi, kot ekspliciten odgovor carigrajskega ekumenskega patriarhata na besedilo, sprejeto na zasedanju sinode ruske pravoslavne cerkve, ki je potekalo 25. in 26. decembra 2013, glede stališča moskovskega patriarhata o primatu vesoljne Cerkve.

Metropolit Lambriniadis, sicer docent teologije na univerzi Salonicco, kritizira izolacijo, ki jo je izbrala Moskva na področju teološkega dialoga s katoliško Cerkvijo in tudi z drugimi pravoslavnimi cerkvami, ter prav tako neuspelo sprejetje tako imenovanega Ravenskega dokumenta, podpisanega 13. oktobra 2007 s strani Mešane mednarodne komisije za teološki dialog med rimskokatoliško Cerkvijo in pravoslavno cerkvijo, ki nosi naslov Ekleziološke in kanonične posledice zakramentalne narave Cerkve. Cerkveno občestvo, sprava in avtoriteta. Patriarhat v Moskvi dokumenta ni nikoli podpisal, delegacija je bila namreč odsotna, v tistem delu, ki se nanaša na spravo in primat na ravni vesoljne Cerkve.

Lambriniadis oporeka dvema razločkoma, povezanima s pojmom primat, kot ga uporablja ruska pravoslavna sinoda. Prvi je ločitev med ekleziološkim primatom in teološkim primatom. »Ločitev ekleziologije od teologije ali kristologije, bi imela uničevalne posledice za obe področji. Če je Cerkev Kristusovo Telo in razodetje trinitarnega življenja, potem ne moremo govoriti o razlikah in umetnih različnostih, ki razbijajo enost skrivnosti Cerkve, ki istočasno spaja teološke in kristološke formulacije. Če temu ne bi bilo tako, bi po eni strani cerkveno življenje bilo ločeno od teologije in bi se zvedlo na suhoparno administrativno institucijo, po drugi strani pa bi teologija, brez odseva na življenja in strukturo Cerkve, postala sterilna akademska skrb,« piše metropolit.

Ekumenski patriarhat se prav tako ne strinja glede stališča Moskve o različnih eklezialnih ravneh: škofijski (primat lokalnega škofa), regionalni (primat voditelja autokefalne cerkve) in vesoljni. Kot meni ruska pravoslavna sinoda, teh treh okolij s pripadajočimi jim primati med sabo ni mogoče primerjati, ne more se jih zamenjati in niti premestiti. Različne oblike primata v Cerkvi so drugotne v primerjavi z večnim primatom Kristusa kot glave Cerkve. Moskovski patriarhat zato zavrača kanonične spremembe, ki pripisujejo višjemu hierarhu na vesoljni ravni administrativne funkcije, ki pripadajo primatom na drugih ravneh cerkvene organizacije.

Lambriniadis na to odgovarja, da želi patriarhat v Moskvi iz primata narediti nekaj zunanjega in torej tujega osebi prvega-hierarha. Zato tudi tako vztraja na virih primata, ki se vedno razlikujejo od osebe prvega-hierarha, tako da je prvi-hierarh prej naslovljenec kot pa vir svojega primata. Za Cerkev, nadaljuje Lambriniadis, je institucija vedno hipostazirana v osebi. Nikoli ne moremo imeti brezosebne institucije, kot tudi primat ne bi mogel biti razumljen brez prvega-hierarha. Razjasniti je treba, dodaja, da je primat prvega-hierarha tudi hipostaziran na specifičnem prostoru, lokalni Cerkvi, geografskem območju, ki ga vodi kot prvi-hierarh.

V dolgi zgodovini Cerkve je prvi-hierarh bil rimski škof. Po prelomu evharističnega občestva z Rimom, je kanonično prvi-hierarh pravoslavne cerkve carigrajski nadškof. V njem spoštujemo skladnost vseh treh ravni primata: na lokalni ravni kot carigrajskega nadškofa (novi Rim), na regionalni kot patriarha in na vesoljni ali svetovni kot ekumenskega patriarha.

Audio: