November in december

November
»Svetniki niso nadljudje in niti niso rojeni popolni. So kakor mi, kakor vsakdo izmed nas, so osebe, ki so preden so dosegle nebeško slavo, živele normalno življenje z radostmi in bolečinami, napori in upanji.« To so bile besede papeža Frančiška na praznik vseh svetih: »Svetniki nas s svojim pričevanjem opogumljajo, naj nas ne bo strah iti proti toku in biti nerazumljeni ter zasmehovani, kadar govorimo o Njem in o evangeliju; s svojimi življenji nam kažejo, da kdor ostane zvest Bogu in njegovi Besedi, izkusi tolažbo njegove ljubezni že na tej zemlji in nato stoterno v večnosti.« Popoldne na dan praznika je papež daroval tudi sveto mašo na rimskem pokopališču Verano. Poudaril je: »Upanje je nekaj podobnega kot kvas, razširja ti dušo. V življenju so težki trenutki, toda z upanjem gre duša naprej in gleda na to, kar nas čaka.«

Med poudarki, ki jih je papež Frančišek meseca novembra izrekel med homilijami pri jutranjih mašah v kapeli Doma sv. Marte, so bile sledeče misli: Jezus je tisti, ki moli k Očetu skupaj z nami in pred nami; upanje ni optimizem, ampak je goreče pričakovanje; krščansko bistvo je povabilo na praznovanje; veselje Boga ni smrt grešnika, ampak je njegovo življenje; dvojno življenje kristjana naredi veliko slabega; prosimo za milost, da bi se prepoznali kot grešniki; izročimo se Bogu kot se otrok izroči v roke svojega očeta; trkati, prositi, tožiti o mnogih problemih, mnogih bolečinah, Gospod posluša, moč človeka je molitev; narod, ki ne spoštuje starih staršev, je brez spomina in zatorej brez prihodnosti; izbrati Gospoda in mu zaupati tudi v skrajnih situacijah; samo Kristus je gospodar časa; razmišljati v skladu z Bogom pomeni razmišljati z glavo in srcem.

»Na romanju je treba trkati na Gospodovo srce.« Te besede je papež Frančišek namenil skupini romarjev iz italijanske pokrajine Ligurije. Udeležencem plenarnega zasedanja vrhovnega sodišča Apostolske signature pa je dejal: »Vedno je treba upoštevati povezanost med delovanjem Cerkve, ki evangelizira, in delovanjem Cerkve, ki skrbi za pravičnost. Služenje za pravičnost je namreč del apostolskega življenja in se ga mora izvrševati s pogledom, ki je uprt v podobo dobrega pastirja, ki se sklanja k izgubljeni in ranjeni ovci.«

Novembra se je papež Frančišek srečal tudi s člani nacionalnih ragbi ekip Italije in Argentine, katerim je dejal: »Pri ragbiju se teče proti cilju. Vse naše življenje je usmerjeno k nekemu cilju. In to iskanje cilja je naporno, zahteva boj, napor, a pomembno je, da ne tečemo sami! Da bi prispeli na cilj je pomembno teči skupaj, da se žoga podaja iz rok v roke in se napreduje skupaj, dokler se ne prispe do cilja. In nato se praznuje!« Športno obarvano je bilo tudi srečanje s predstavniki evropskih olimpijskih komitejev: »Za športno aktivnost je značilno, da povezuje in ne ločuje! Da ustvarja mostove in ne zidove!«

21. novembra, tik pred zaključkom leta vere, je papež Frančišek obiskal samostan ženskega benediktinskega meniškega reda kamaldolenk, ki se nahaja na rimskem Aventinu. Na ta dan je potekal dan kontemplativnega življenja. Med zadnjimi dogodki na programu leta vere pa je bilo še srečanje s katehumeni. Le-tem je spregovoril o poslušanju, srečanju in hoji.

Med slovesno sveto mašo na praznik Kristusa Kralja, s katero se je leto vere 24. novembra uradno sklenilo, je papež Frančišek izrekel besede: »Kristus je središče stvarstva in zato je zahtevana drža vernika, če to res hoče biti, da prizna in sprejme v svoje življenje to središčnost Jezusa Kristusa, tako v mislih, besedah in dejanjih … Poleg tega, da je Kristus središče stvarstva in središče sprave, je tudi središče Božjega ljudstva … In končno, Kristus je središče zgodovine človeštva in tudi središče zgodovine vsakega človeka. Njemu lahko prinašamo naše veselje, upanje, žalosti in stiske, s katerimi je prepleteno naše življenje. Ko je Kristus v središču, so tudi najtemačnejši trenutki našega bivanja osvetljeni.«

24. novembra je papež Frančišek nekaterim predstavnikom izročil tudi apostolsko spodbudo ob koncu leta vere, ki nosi naslov Evangelii Gaudium (Evangeljsko veselje).

December
Prvi decembrski dan je letos sovpadal s prvo adventno nedeljo. Papež Frančišek je pred molitvijo Angelovega češčenja tako povabil: »Ponovno odkrijmo lepoto tega, da smo vsi na poti … Ta pot pa se nikoli ne zaključi. Kakor je v življenju vsakega od nas vedno potrebno ponovno podati se na pot, ponovno vstati, ponovno najti smisel cilja lastnega bivanja, tako je za veliko človeško družino potrebno vedno znova obnoviti skupno obzorje, proti kateremu smo se napotili. Obzorje upanja! Adventni čas nam vrača obzorje upanja, upanja, ki ne razočara, ker je utemeljeno na Božji Besedi.«

1. decembra se je papež sicer tudi ponovno podal na obisk ene izmed rimskih župnij. Tokrat je odšel na župnijo sv. Cirila Aleksandrijskega in tam med sveto mašo devetim fantom podelil zakrament birme.

Ko se je srečal s člani Zveze generalnih redovnih predstojnikov je papež Frančišek napovedal, da bo leto 2015 leto posvečenega življenja. V nagovoru je razložil: »Posvečeno življenje je preroštvo. Bog nas prosi, da izstopimo iz gnezda, ki nas obdaja, in se podamo na meje sveta ter se pri tem izogibamo skušnjavi, da bi jih udomačili. To je najkonkretnejši način posnemanja Gospoda.«

Med mislimi pri papeževih jutranjih homilijah pa so decembra bile: nemogoče si je predstavljati Cerkev brez radosti; kdor izgovarja krščanske besede brez Kristusa, dela slabo samemu sebi in drugim; kadar se nam Jezus približa, vedno odpre vrata in nam da upanje; kristjani, ki so alergični na pridigarje, se v resnici bojijo odpreti vrata Svetemu Duhu in postajajo žalostni; kadar v Cerkvi ni preroštva, je odsotno tudi samo Božje življenje; ponižnost je nujna za rodovitnost.

Na praznik Brezmadežne, 8. decembra, je papež poromal na Španski trg v Rimu in tam položil cvetje pred okronan Marijin kip. Še pred tem pa je dejal: »Glejmo njo, našo Mater in pustimo, da nas Ona gleda, saj je naša Mati in nas ima tako zelo rada. Pustimo, da nas gleda, da se bomo naučili biti bolj ponižni in tudi bolj pogumni v hoji za Božjo Besedo ter sprejeti nežen objem njenega Sina Jezusa, objem, ki nam daje življenje, upanje in mir.«

17. decembra je papež praznoval 77. rojstni dan. Med drugim je ta dan odobril dekret, s katerim se je bogoslužno češčenje blaženega Petra Fabra, duhovnika in jezuita, razširilo na vesoljno Cerkev. S tem je Peter Faber postal svetnik brez obreda kanonizacije. 21. decembra je papež obiskal pediatrično bolnišnico Bambino Gesù, kar je bilo še eno v vrsti več srečanj papeža Frančiška z bolnimi otroki.

Na božični dan so na Trgu sv. Petra odzvanjale besede: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji (Lk 2,14). Dragi bratje in sestre iz Rima in vsega sveta, dober dan in blagoslovljen božič … Tudi jaz prepevam skupaj z angeli, ki so se prikazali betlehemskim pastirjem v noči, ko se je rodil Jezus. Ta pesem povezuje nebo in zemljo: v nebo se obrača s hvalo in slavo, na zemljo in ljudi pa z voščilom miru.«

Ko je v preteklem letu še zadnjič molil Angelovo češčenje, pa je papež Frančišek dejal: »Jezus je hotel pripadati družini, ki je doživljala izgnanstvo, da se ne bi nihče čutil izključenega iz ljubeče Božje bližine. Beg v Egipt zaradi Herodovih groženj nam pokaže na to, da je Bog tam, kjer je človek, ki je v nevarnosti, tam, kjer je človek, ki trpi, beži, doživlja zavrnitev in zavrženost. Bog pa je tudi tam, kjer človek sanja, upa na vrnitev v svobodno domovino, kjer načrtuje in izbira življenje ter dostojanstvo zase in za svoje domače.«

Audio: