Madrid: Pričevanje krščanskih družin, upanje za Evropo

MADRID (ponedeljek, 30. december 2013, RV) – Na včerajšnji praznik svete družine iz Nazareta, se je v Madridu zbralo na desetine družin, ki so prišle iz različnih španskih škofij in tudi nekaterih evropskih držav. Slovesno sveto mašo je daroval madridski nadškof kardinal Antonio Rouco Varela, somaševalo pa je več kot 35 škofov. V pridigi je povedal, da je ravno krščanska družina tista, ki lahko pred krizo, v kateri se danes nahaja Evropa, ponovno pokaže na svojo nenadomestljivo vrednost, ki jo ima na področju solidarnosti in družbenega miru. Kardinal je nato za Radio Vatikan še poudaril, da je obhajanje praznika svete družine na madridskem trgu Colon že sedmo leto zapored postalo oblika družinske pastorale. Glede izzivov, s katerimi se družina sooča v Evropi, je kardinal zatrdil, da je pred nami še dolga pot evangelizacije, ki jo je treba prehoditi.

Sicer pa je sedmo srečanje družin v Madridu bilo dan praznovanja in pričevanja. Ne le o pomembnosti krščanske družine, marveč prav tako o njeni središčni vlogi za vso Evropo, da bi Evropi dala tisto upanje in veselje do življenja, za katera se zdi, da vsak dan bolj bledita sredi socialnih, demografskih, ekonomskih in političnih problemov. Veliko parov, družin in številni otroci so pripadali različnim cerkvenim gibanjem. Navzoče so bile tudi družine iz Neokatehumenske poti, ki jih bo papež Frančišek 1. februarja drugo leto odposlal v misijone. Kot je dejal ustanovitelj gibanja Kiko Argüello, te misijonarske družine niso ljudje posebne vrste, ampak so običajni bratje in sestre, ki so na svoji življenjski poti odkrili lepoto vere in krsta. Začutili so, kako jim Bog odpušča in jih zastonj ljubi. In iz hvaležnosti njemu so sklenili, da prejetih milosti in upanja ne želijo več zadrževati zase. Kiko je spomnil na Pavlove besede Korinčanom, da je namreč Kristus umrl za vse, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in bil obujen. V nas prebiva greh, ki nas sili, da živimo samo zase in tako postajamo egoisti, nasilneži, potratni, lažnivi. V naših genih pa je zapisano, da zares živeti pomeni ljubiti in darovati lastno življenje. Pavel govori o naši razdvojenosti: želimo delati dobro, a med svojimi rokami najdemo hudo, in to zaradi greha, ki prebiva v nas, ki nas obvladuje in nad katerim nimamo moči. Jezus Kristus pa je prišel, da bi nas osvobodil tega suženjstva in po krstu nam daje svojo zmago. Ne z neko čarovnijo, ampak v tolikšni meri, v kolikšni se človek odpre za darovanje sebe in iz svojega življenja naredi dar drugim, za kar ga je Bog tudi ustvaril. Kristusov križ je zmagal in zmaguje nad svetom. Križ je edina resnica, ki nas rešuje. In iz te globoke osvoboditve, iz tega novega življenja se rojeva evangelizacija, poklicanost ponesti veselo novico drugim ljudem, kjer koli že so, z gotovostjo in tolažbo, da v veselju uresničujemo Božjo voljo, je še dejal Kiko.

Msgr. Juan Antonio Reig, pri Španski škofovski konferenci odgovoren za družino in zaščito življenja, pa je povedal, da je upanje, ki ga Evropa nujno potrebuje, naslednje: brez strahu se odpreti za življenje in darovanje življenja.

Audio: