Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik sv. nedolžnih otrok, mučencev
Po odhodu treh modrih, je vstopil ponovno v ospredje sv. Jožef, ki pa ni deloval po
lastni pobudi, ampak po ukazu, ki ga je zopet v sanjah prejel od Božjega angela. Naročeno
mu je bilo, naj takoj vstane, vzame dete in njegovo mater ter beži v Egipt. Tam naj
ostane, dokler mu ne bo sporočeno, kajti »Herod bo namreč iskal dete, da bi ga
pokončal« (Mt 2,13). Leta 7. pred Kristusom je Herod ubil dva svoja sinova, ker
je mislil, da ogrožata njegovo oblast. Leta 4. pred Kristusom pa je iz istega namena
odstranil sina Antipatra. Herod je namreč razmišljal samo z vidika oblasti. Novica
modrih o novem kralju ga je gotovo zelo vznemirila. Glede na njegov značaj pa je jasno,
da ga nič ne bo moglo ustaviti.
»Ko je Herod videl, da so ga modri prevarali,
se je zelo razjezil. V Betlehemu in v vsej njeni okolici je dal pomoriti vse dečke,
stare dve leti in manj« (Mt 2,16). Kratko pripoved o poboju nedolžnih Matej ponovno
zaključi s preroško besedo, tokrat vzeto iz knjige preroka Jeremija: »Glas se je
slišal v Rami, jok in bridko vzdihovanje. Rahela je jokala za svojimi otroki in se
ni hotela utolažiti, ker jih ni več« (Mt 2,18; Jer 31,15). Pri preroku Jeremiju
so te besede v okviru širše prerokbe, za katero pa je značilno upanje in veselje.
Prerok v njej s polnim zaupanjem naznanja obnovitev Izraela: »On, ki je Izraela
razkropil, ga bo znova zbral, varoval ga bo kakor pastir svojo čredo. Kajti Gospod
je rešil Jakoba, ga odkupil iz rok močnejšega od njega« (Jer 31,10-11).
Pri
Mateju najdemo dve spremembi prerokovega besedila. V času preroka Jeremija naj bi
bil Rahelin grob na meji med področjem Benjamina in Efraima, torej bolj severno, na
meji s Severnim kraljestvom, kjer je bilo področje Rahelinih sinov. Še za časa stare
zaveze pa so kraj groba prestavili v Betlehem, kakor to tudi navaja Matej. Druga sprememba
pa je v tem, da pri evangelistu ni tolažeče prerokbe o vrnitvi. Ostaja samo jok in
bridko vzdihovanje. Mati ostaja nepotolažena. Tako je pri Mateju prerokova beseda,
materin jok brez tolažbe. Je krik k Bogu samemu, zahteva po tolažbi, ki je do sedaj
ni bilo in še čaka nanjo, torej krik na katerega lahko in dejansko more samo Bog sam
odgovoriti. Kajti edina prava tolažba, ki je več kot le besede, je vstajenje. Samo
z vstajenjem bo odpravljena krivica, na katero spominjajo grenke besede: »Ni jih
več«. Tudi v našem času še vedno obstajajo kriki mater k Bogu, a nas istočasno
pri tem Jezusovo vstajenje utrjuje v upanju na resnično tolažbo.