Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik sv. Janeza Evangelista
Benedikt XVI. je posvetil tri kateheze enemu od pomembnih članov apostolskega zbora:
Janezu, Zebedejevemu sinu in Jakobovemu bratu. Njegovo razpoznavno hebrejsko ime pomeni:
»Gospod je podaril milost.« Janez je pripravljal mreže na bregu Tiberijskega
morja, ko ga je Jezus poklical skupaj z njegovim bratom (prim. Mt 4,21; Mr 1,19).
Janez spada vedno k ožji skupini, ki jo Jezus vzame s seboj pri določenih priložnostih.
Janez je skupaj s Petrom in Jakobom, ko gre Jezus v Kafarnaum v Petrovo hišo, da bi
ozdravil njegovo taščo (prim. Mr 1,29); skupaj z obema drugima gre za Učenikom v hišo
predstojnika shodnice Jaira, katerega hči bo priklicana nazaj v življenje (prim. Mr
5,37); gre za Jezusom, ko se ta povzpne na goro, da bi se spremenil (prim. Mr 9,2);
na Oljski gori je ob strani Jezusu, ko spričo veličastnosti jeruzalemskega templja
govori o koncu mesta in sveta (prim. Mr 13,3); in končno mu je blizu, ko se Jezus
umakne v vrt Getsemani, da bi pred svojim trpljenjem molil k Očetu (prim. Mr 14,33).
Malo pred velikonočnim praznikom, ko Jezus izbere dva učenca, da bi ju poslal naprej
pripravit dvorano za zadnjo večerjo, zaupa to nalogo Janezu in Petru (prim. Lk 22,8).
Po izročilu je Janez »ljubljeni učenec«, ki v četrtem evangeliju pri zadnji
večerji nasloni svojo glavo na Učenikove prsi (prim. Jn 13,25), skupaj z Jezusovo
materjo stoji pod križem (prim. Jn 19,26) in je končno priča praznega groba kakor
tudi navzočnosti Vstalega (prim. Jn 20,2; 21,7).
V jeruzalemski Cerkvi je Janez
zavzemal pomembno mesto pri vodenju prve skupine kristjanov. Pavel ga prišteva k »stebrom«
tiste občine (prim. Gal 2,9). Dejansko ga Luka v Apostolskih delih prikazuje skupaj
s Petrom, kako gresta k molitvi v tempelj (prim. Apd 3,1-4.11) ali kako nastopita
pred velikim zborom, da bi izpričala svojo vero v Jezusa Kristusa (prim. Apd 4,13.19).
Cerkev v Jeruzalemu Janeza skupaj s Petrom odpošlje, da bi potrdila tiste, ki so sprejeli
evangelij v Samariji, in bi zanje molila, da bi prejeli Svetega Duha (prim. Apd 8,14-15).
Prav posebej je potrebno spomniti na to, kar Janez skupaj s Petrom pove v procesu
pred velikim zborom: »Nikakor ne moremo molčati o tem, kar smo videli in slišali«
(Apd 4,20). Prav ta zgledna odkritosrčnost v izpovedovanju svoje vere je vselej spodbuda
za nas vse, da bi bili vedno pripravljeni z odločnostjo oznanjevati svojo neomajno
zvestobo Kristusu s tem, da postavljamo vero nad sleherno preračunljivost in sleherno
človeško korist.
Čaščenje apostola Janeza se je širilo iz mesta Efez, kjer
je po starodavnem izročilu dolgo časa deloval in kjer naj bi tudi umrl v izjemno visoki
starosti pod cesarjem Trajanom. V Efezu je dal cesar Justinijan v 6. stoletju v njegovo
čast zgraditi veliko baziliko, od katere so še vedno ohranjene izrazite razvaline.
Prav na Vzhodu so izkazovali in še izkazujejo Janezu veliko čaščenje. V bizantinski
ikonografiji je pogosto upodobljen kot zelo star mož - v globoki kontemplaciji, skoraj
kakor nekdo, ki vabi k molčanju.