Prva adventna pridiga p. Cantalamesse: Sv. Frančišek Asiški in reforma Cerkve po poti svetosti

VATIKAN (petek, 6. december 2013, RV) – Papež Frančišek in ostali člani rimske kurije so se dopoldne zbrali v kapeli Odrešenikove Matere (Redemptoris Mater) v Vatikanu in prisluhnili prvi adventni pridigi. Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je govoril o sv. Frančišku Asiškem in reformi Cerkve po poti svetosti. Kot je dejal, se je »Frančiškova duhovna pustolovščina« začela z njegovim »spreobrnjenjem od jaz-a k Bogu«. Tako se namreč rojevajo pravi reformatorji, tisti, ki zares kaj spremenijo v Cerkvi. Odpovejo se sebi, da bi lahko hodili za Kristusom. In zgled tega je ravno sv. Frančišek.

Frančiškovo spreobrnjenje
Glavni razlog Frančiškovega spreobrnjenja ni socialne narave, ampak evangeljske, je pojasnjeval p. Cantalamessa. Frančišek se je odločil spremeniti svoj družbeni status. Pripadal je bogatemu socialnemu razredu, a izbral je nasprotno skrajnost ter delil življenje z zadnjimi, ki so trpeli različne vrste revščine. A Frančišek ni izbral revščine kot take, tudi ne revežev, je dejal papeški pridigar. »Resnična odločitev je mnogo bolj radikalna: ne gre za izbiro med bogastvom in revščino, ne med bogatimi in revnimi, med pripadnostjo enemu ali drugemu razredu, ampak gre za odločitev med njim samim in Bogom, med rešiti lastno življenje ali izgubiti ga za evangelij.« Frančišek je začel pri ljubezni do Kristusa in nato prispel do revežev. Med gobavce ni šel zaradi človeškega in verskega sočutja, ampak zaradi Jezusa. Kot sam zapiše, ga je Jezus vodil med njih.

Frančišek in reforma Cerkve
Spreobrnjenje mladega Frančiška je vodilo v spremembo same podobe Cerkve, je nadaljeval p. Cantalamessa ter poudaril, da Frančišek ni želel biti reformator. V tistem času so bolj ali manj vsi zaznavali potrebo po reformi Cerkve, ki je živela v veliki napetosti in razkosanosti. Na eni strani je bila institucionalna Cerkev, izčrpana s stalnimi konflikti in pretesno povezanostjo z vladajočimi, preveč oddaljena od navadnih ljudi. Na drugi strani je bil del družbe, ki je Cerkev identificiral z vladajočimi razredi, katerih se je želel osvoboditi, zato je simpatiziral z raznimi skupinami, ki so Cerkvi nasprotovale. Proti Cerkvi so dvigali ideal evangeljskega uboštva in preprostosti, kar je postalo bolj polemično orožje kot pa duhovni ideal ponižnega življenja. Vajeni smo, da Frančiška vidimo kot človeka previdnosti, ki sprejme te ljudske zahteve po prenovi, jim odvzame polemični naboj in jih uresniči v duhu velikega občestva in pokorščine Cerkvi. P. Cantalamessa je opozoril, da se je treba varovati pred napačnimi zaključki. Frančišek zase nikoli ni mislil, da je poklican reformirati Cerkev. Besede Križanega v cerkvi sv. Damjana, da naj gre in popravi Cerkev, ki se podira, je Frančišek razumel kot materialno popravljanje cerkvice sv. Damjana. Šele njegovi učenci in biografi so te besede razlagali v povezavi s Cerkvijo kot institucijo in ne le s cerkvijo kot zgradbo. Frančišek jih je vedno razumel v njihovem dobesednem pomenu in je še naprej popravljal druge cerkvice v okolici Assisija, ki so se podirale. Tudi sanje Inocenca III., kako asiški ubožec z rameni podpira podirajočo se lateransko cerkev, ne pravijo nič več. Sanje so namreč bile papeževe in ne Frančiškove, je dodal p. Cantalamessa.

Frančišek in vrnitev k evangeliju
Frančišek torej ni hotel biti reformator. Svoje poslanstvo je videl v preprosti in radikalni vrnitvi k resničnemu evangeliju, tistemu, ki ga je živel in pridigal Jezus. »Reformo je uresničil v sebi in tako Cerkvi molče pokazal edino pot za izhod iz krize: ponovno se približati evangeliju, približati se ljudem, predvsem ponižnim in revnim.« Ta vrnitev k evangeliju se še posebej odraža v njegovem pridiganju, kajti neprestano je govoril o spokornosti in tako izhajal iz Jezusovega poziva: Spreobrnite se in verujte evangeliju! »Frančišek ni storil drugega kot ponovno pozval k spreobrnjenju, s katerim se je začelo Jezusovo oznanjevanje evangelija in na binkoštni dan tudi apostolov.«

Kako posnemati Frančiška?
V čem nam je Frančišek lahko zgled v današnjem času pri reformiranju Cerkve? P. Cantalamessa je izpostavil njegovo spreobrnjenje od jaz-a k Bogu, njegovo odpoved samemu sebi. Tako se namreč rojevajo pravi reformatorji, ki zares kaj spremenijo v Cerkvi. Odpovedati se sebi ne pomeni mojega konca in ni ideal sam po sebi, ampak pomeni hoditi za Kristusom. Cilj je namreč Kristus, sredstvo pa je odpoved sebi. Gre za to, ali želi živeti zase ali za Gospoda. »Živeti zase pomeni živeti za lastno udobje, lastno slavo, lastno napredovanje; živeti za Gospoda pa pomeni vedno postaviti na prvo mesto naših namenov Kristusovo slavo, korist Božjega kraljestva in Cerkve. Vsak 'ne', majhen ali velik, izrečen samemu sebi iz ljubezni, je 'da', izrečen Kristusu.«

Audio: