Druga adventna pridiga p. Cantalamesse: Sv. Frančišek kot vzor ponižnosti in služenja
iz ljubezni
VATIKAN (petek, 13. december 2013, RV) – Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa
je danes imel drugo adventno pridigo za papeža in člane rimske kurije. V središču
je bila ponižnost sv. Frančiška Asiškega. P. Cantalamessa je kot vir ponižnosti asiškega
ubožca postavil »resnico pred Bogom« in »Kristusov zgled«. Dejal je,
da danes ves svet teče za Frančiškom: »Svet gre za Frančiškom, ker v njem vidi
uresničene tiste vrednote, po katerih vsak hrepeni: svoboda, mir, pomirjenost s sabo
in Stvarnikom, bratstvo in veselje.« P. Cantalamessa pa je izpostavil tisto
Frančiškovo vrlino, po kateri svet ne hrepeni tako zelo, tistih, ki pa si jo želijo,
je zelo malo. A ravno ta vrlina je vir vseh ostalih, prej omenjenih vrednot. To je
ponižnost.
To ponižnost razumemo, ko gledamo Marijo, ki je bila ponižna v največji
možni meri, a se tega sploh ni zavedala, je pojasnil papeški pridigar. To je odlika
ponižnosti: je prijetna dišava, ki je ne čuti tisti, ki jo oddaja, ampak tisti, ki
jo prejema. V primeru sv. Frančiška stojimo pred temeljno ponižnostjo ustvarjenega
bitja, ki se zaveda sebe v navzočnosti Boga. »Dokler se bo oseba primerjala s sabo
in drugimi ali družbo, se ne bo nikoli spoznala: manjka ji natančno merilo. Frančišek
je imel ravno to vrsto teološke ponižnosti. Govoril je: To, kar je človek pred Bogom,
to je in nič več.«
Biti ponižen po Cantalamessovih besedah pomeni,
da gledamo prej Boga kot sebe. Sv. Frančiška je presunila ravno ponižnost Boga: »Frančišek
je dojel zelo pomembno resnico o Bogu, ki bi tudi nas morala napolniti z osuplostjo:
Bog je ponižen, ker je ljubezen.« Ljubezen po svoji naravi ustvarja odvisnost
in odvisnost je ponižnost. Bog je zato ponižnost, ker je ljubezen. Papeški pridigar
je nadaljeval, da je viden izraz Božje ponižnosti Jezus, ki poklekne pred svojimi
učenci, da bi jim umil noge. Lahko si mislimo, da so noge bile umazane. Še večji izraz
ponižnosti pa vidimo, ko gledamo skrajno Jezusovo nemoč na križu, ko še kar naprej
ljubi, ne da bi obsojal.
Sv. Frančišek je dojel povezavo med Božjo ponižnostjo
in učlovečenostjo. Tako odkrijemo, da ponižnost ne pomeni samo »biti mali«,
kajti lahko smo »mali«, ne da bi bili ponižni. Ponižnost je v tem, da postanemo
mali, a ne zaradi neke potrebe, ampak iz ljubezni, da bi povzdignili druge, je dodal
p. Cantalamessa. Tako je storil tudi Jezus: ponižal se je, ko je postal meso. Pokazal
je na nov obraz ponižnosti, ki se lahko povzame z eno besedo: služenje. Da bi postali
»prvi«, moram najprej »postati zadnji«. Če je Bog ponižnost, potem tudi
Cerkev mora biti ponižnost, če je Kristus služil, potem tudi Cerkev mora služiti iz
ljubezni. Pridigo je sklenil z mislijo: »Na kateri točki smo v boju proti ponosu,
se vidi iz tega, kako reagiramo navzven in navznoter, ko se nam nasprotuje, se nas
popravlja, kritizira ali smo ostali ob strani.«