Poslanica papeža Frančiška za 22. svetovni dan bolnikov: Bolezen in trpljenje nimata zadnje besede

VATIKAN (sobota, 7. december 2013, RV) – Danes je v Vatikanu izšla poslanica papeža Frančiška za 22. svetovni dan bolnikov. Le-tega obhajamo vsako leto 11. februarja, na praznik Lurške Matere Božje. Letošnja poslanica nosi naslov: Vera in ljubezen. Tudi mi smo dolžni dati življenje za brate (1 Jn 3,16).

Cerkev v bolnikih prepoznava »posebno navzočnost trpečega Kristusa«. Poleg oziroma v našem trpljenju je Jezusovo trpljenje. On skupaj z nami nosi težo in nam razodeva smisel trpljenja. Ko je Božji Sin šel na križ, je »uničil samoto trpljenja in razsvetlil njegovo temo«. Te besede beremo v prvem delu papeževe poslanice. Skrivnost Božje ljubezni do nas nam tako vliva »upanje in pogum«. Upanje, ker se »v Božjem načrtu ljubezni tudi noč bolečine odpira za velikonočno svetlobo«. In pogum, da se z vsako nadlogo »soočimo v njegovi družbi, združeni z Njim«.

Božji Sin, ki je postal človek, človeški izkušnji ni odvzel bolezni in trpljenja, ampak ju je prevzel nase in preoblikoval ter ponovno ovrednotil. S tem bolezen in trpljenje nimata več zadnje besede. V združenosti s Kristusom lahko iz negativnega postaneta pozitivno. »Kot je Oče podaril svojega Sina iz ljubezni in je Sin podaril sebe iz iste ljubezni, lahko tudi mi ljubimo druge kot je Bog ljubil nas, tako da damo življenje za brate.« Kot nadalje piše papež Frančišek, vera v dobrega Boga postane dobrota, vera v križanega Kristusa pa postane moč, da ljubimo vse do konca, tudi sovražnike. »Dokaz pristne vere v Kristusa je podaritev samega sebe in širjenje ljubezni do bližnjega, še posebej do tistega, ki si je ne zasluži, do tistega, ki trpi, do tistega, ki je odrinjen.«

Kadar se z nežnostjo približamo tistim, ki potrebujejo zdravljenje, v protislovja sveta prinesemo upanje in nasmeh Boga. Kadar velikodušna predanost drugim postane stil naših dejanj, naredimo prostor za Kristusovo srce in tako tudi ponudimo svoj prispevek za prihod Božjega kraljestva. Da bi rasli v nežnosti, v spoštljivi in tenkočutni ljubezni pa imamo, kot piše papež Frančišek v poslanici, krščanski vzor, h kateremu lahko obračamo svoj pogled. To je Jezusova Mati. Marija je pozabila sama nase in se je v naglici odpravila iz Galileje v Judejo, da bi pomagala sorodnici Elizabeti. Posredovala je na svatbi v Kani. Tekom romanja življenja je v svojem srcu nosila besede starega Simeona. Te so ji napovedale meč, ki bo presunil njeno dušo. In navsezadnje je Marija ostala močna tudi pod Jezusovim križem. Marija pozna to pot, beremo v poslanici. Zato je Mati vseh bolnih in trpečih. Ostaja tudi poleg naših križev in nas spremlja na poti proti vstajenju in življenju v polnosti.

Sveti Janez, ki je pod križem stal poleg Marije, nas spominja na izvire vere in ljubezni. Ti so v Božjem srcu (1 Jn 4,8.16). Pravi tudi, da ne moremo ljubiti Boga, če ne ljubimo bratov. »Kdor je pod križem z Marijo, se nauči ljubiti kot Jezus,« tako še piše papež Frančišek. Križ je »gotovost zveste Božje ljubezni do nas«. Ljubezni, ki je tako velika, da vstopi v naš greh in ga odpusti. Vstopi v naše trpljenje in nam podari moč, da ga prenašamo. Vstopi tudi v smrt, da bi jo premagal in nas odrešil. Kristusov križ vabi, kot lahko beremo na koncu poslanice za 22. svetovni dan bolnikov, da se »pustimo okužiti tej ljubezni, uči nas, da drugega vedno gledamo z usmiljenjem in ljubeznijo, posebej tistega, ki trpi, ki potrebuje pomoč«.

Audio: