Papež Frančišek: V molitvi povemo resnico o sebi in verjamemo, da nas bo Bog uslišal

VATIKAN (petek, 6. december 2013, RV) – Moliti z vztrajnostjo in gotovostjo, da bo Bog prisluhnil naši molitvi. O tem je danes med homilijo pri maši zjutraj v kapeli Doma svete Marte razmišljal papež Frančišek. Molitev, kot je med drugim zatrdil, ima dve drži: je uboga, saj izraža potrebo po pomoči, in je istočasno prepričana o dejstvu, da bo Bog ob svojem času in na svoj način prošnje uslišal. Če je molitev resno krščanska, torej niha med potrebo, ki jo vsebuje vedno, in gotovostjo, da bo uslišana, četudi se ne ve natančno, kdaj. Kdor moli, je nadaljeval papež Frančišek, se ne boji motiti Boga. Goji slepo zaupanje v njegovo očetovsko ljubezen. Slepo, tako kot sta bila slepa dva človeka v današnjem evangeljskem odlomku, ki sta vpila za Jezusom, naj ju ozdravi. Ali pa kot je bil slep mož v Jerihi, ki je Učitelja prosil za pomoč z glasom, ki je bil glasnejši od tistih, ki so ga hoteli utišati. Jezus sam nas je namreč naučil, je spomnil papež, moliti kot »nadležni prijatelj«, ki moleduje za hrano sredi noči, ali pa kot vdova prosi pokvarjenega sodnika.

»Ne vem, morda se ne sliši prav, a moliti je kot nekoliko nadlegovati Boga, naj nas posluša.« Moliti je kot pritegniti Božje oči in srce k nam samim. Prav to so storili tudi gobavci, ki so se mu približali z besedami: »Če želiš, nas lahko ozdraviš!« To so mu rekli z določeno gotovostjo. Jezus nas torej uči moliti tako. Toda mi včasih, ko molimo, prosimo Gospoda za svoje potrebe enkrat, dvakrat, trikrat, a ne posebej prepričljivo. Potem se utrudimo in ga pozabimo še naprej prositi. Papež Frančišek je dodal, da pa se vse te osebe iz evangelija niso utrudile vpiti. Jezus je namreč rekel, naj prosimo, naj trkamo na vrata: »Kdor trka na vrata, pa povzroča hrup, moti, nadleguje.«

Vztrajanje vse do meje, ko postane nadlegovanje. In neomajna gotovost. Zgled so slepi iz evangelija. Ti se čutijo dovolj gotove, da Gospoda prosijo za zdravje, ker na njegovo vprašanje, če verjamejo, da jih lahko ozdravi, odgovorijo z »da«. V to so prepričani. »Molitev ima ti dve drži: je uboga in je gotova. Molitev je vedno uboga: kadar nekaj prosimo, potrebujemo pomoč: 'To potrebujem, poslušaj me, Gospod!' A če je resnična, je molitev tudi gotova: 'Poslušaj me! Verjamem, da to lahko storiš, ker si to obljubil.'«

On je obljubil: to je temeljni kamen, na katerem sloni gotovost molitve. S to gotovostjo Gospodu povemo o naših potrebah, prepričani, da nas bo On uslišal. Papež Frančišek je zatem še enkrat ponovil, da moliti pomeni tudi slišati Jezusovo vprašanje slepima: »Veruješ, da morem to storiti?« »On lahko stori. Kdaj bo storil, kako bo storil, ne vemo.« To je gotovost molitve. Gospodu moramo z vso resnico povedati svoje potrebe, je nato še poudaril papež: »Slep sem, Gospod. Potrebujem to. Bolan sem. Imam ta greh. To me boli …« Vedno po resnici, tako, kot je. On sliši naše potrebe in sliši tudi, da ga za pomoč prosimo z gotovostjo. Pomislimo torej, tako je papež Frančišek sklenil, če je naša molitev uboga in če je gotova: »Uboga, ker povemo resnico o sebi, in gotova, ker verjamemo, da Gospod lahko stori tisto, kar ga prosimo.«

Audio: