Decembra molimo za otroke z ulice in za dobro pripravo na Odrešenikov prihod

VATIKAN (ponedeljek, 2. december 2013, RV) – Da bi otroci, ki so zapuščeni ali trpijo nasilje, našli ljubezen in varnost, ki ju potrebujejo. Tako se glasi splošni molitveni namen Benedikta XVI. v zadnjem mesecu tega leta, decembru. Trpljenje otrok je vedno kruto in krivično. Ta mesec se zato še posebej ustavimo pri enem najbolj grozljivih pojavov našega časa, pri otrocih ulice. To so otroci, ki so prisiljeni beračiti ali na ulici služiti denar za družino, oziroma otroci, ki so ostali brez družine in spijo na ulici. Ti so najrevnejši med revnimi, najbolj ranljivi, izpostavljeni nasilju, lakoti in zlorabam. Po statističnih podatkih je danes po svetu okrog 200 milijonov otrok na ulici, do leta 2020 pa kazalci kažejo, da se bo število povzpelo na 800 milijonov. Če hočejo preživeti, morajo ti otroci delati po 10 ur dnevno: prodajajo časopise, perejo avtomobile, nosijo prtljago, zbirajo odpadke, dobivajo denar s prostitucijo, s prenašanjem droge ali s krajo. Spijo na hodnikih podzemskih železnic, po vežah in vhodih, zviti na starih odejah ali časopisih. Dostikrat so oslabljeni in podhranjeni, saj jedo to, kar najdejo, tudi ostanke iz smetnjakov v bližini trgovin in restavracij. Podprimo te otroke s svojo molitvijo.

Te mesec smo povabljeni tudi k molitvi po misijonskem namenu: da bi kristjani, razsvetljeni po učlovečeni Besedi, pripravili človeštvo na Odrešenikov prihod. V adventnem času, v katerega smo ravnokar vstopili, se ne oziramo samo nazaj na prvi božič, temveč predvsem gledamo v današnji svet in se sprašujemo, kje bi zdaj naš Odrešenik želel bivati z nami. Jezus Kristus, rojen v Betlehemu pred 2000 leti, hrepeni po tem, da bi se znova rodil med nami. Srednjeveški mistik Mojster Eckhart je zapisal: »Če bi se Kristus tisočkrat rodil v Betlehemu, pa ne v tebi, bi bilo vse zaman.« Jezus Kristus prihaja kot dar, vendar tudi kot izziv. Pogledati moramo vase in razmisliti, kje v osebnem življenju in naših odnosih bi moralo biti več miru, veselja, svetlobe in Jezusove ljubezni. Poln pomen božiča pa se navsezadnje ne ustavi pri nas samih, ampak gre še korak dalje. Na Odrešenikov prihod moramo pripravljati celo človeštvo, tako kot mogočna osebnost Janeza Krstnika. Z molitvijo, lepim zgledom in posnemanjem Kristusa v dejanjih moramo kazati na Jezusa in s tem odpirati pot, da se bo mogel ponovno roditi v našem svetu. Bodimo torej po besedah svetega Frančiška Asiškega glasniki miru, veselja in ljubezni in pripravljajmo tako ta na svet naš Odrešenikov prihod.

Posebni slovenski namen pa nas decembra vabi k molitvi, da bi obhajanje božične skrivnosti v vseh nas, posebno pa v družinah, poglobilo zaupanje v Božjo previdnost. Na prvem mestu nam je lahko kot zgled zaupanja v Božjo previdnost Marija, ki je popolnoma izročila svoje življenje Bogu. Potem Jožef, ki je kljub dvomom sledil temu, kar je spoznal za Božjo voljo in navsezadnje Jezus, ki je kljub doživljanju zapuščenosti na križu zaupal Očetu v najtežjem trenutku svojega življenja. Ko bomo poslušali evangeljsko pripoved o njegovem rojstvu, bomo slišali zgodbo o tem, kako Bog od vsega začetka ljubeče skrbi za svojega Sina. Božje povabilo pastirjem »Ne bojte se!« (Lk 2,10) pa velja tudi nam. Ne bojmo se zaupati svoje življenje Bogu in sprejeti, karkoli nam bo prineslo, zavedajoč se, da Bog ljubeče skrbi zame in je z menoj tudi v najtežjih preizkušnjah.

Audio: