Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik apostola Andreja
Danes bomo spregovorili o bratu Simona Petra, Andreju, ki je prav tako eden od dvanajsterih.
V evangelijih so razločno poudarjene krvne vezi med Petrom in Andrejem, kakor tudi
to, da ju Jezus skupaj pokliče. Tam beremo: »Ko je Jezus hodil ob Galilejskem jezeru,
je zagledal dva brata: Simona, ki se imenuje Peter, in njegovega brata Andreja, ko
sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Reče jima: pridita, hodita za menoj!
Naredil vaju bom za ribiča Ljudi« (Mt 4,18-19; prim. Mr 1,16-17). V četrtem evangeliju
najdemo še naslednjo pomembno podrobnost: Andrej je bil najprej učenec Janeza Krstnika.
To nam kaže, da je bil iščoč človek, mož, ki je pričakoval Izraelovo upanje in ki
je hotel bližje spoznati Gospodovo besedo, resničnost navzočega Gospoda. Bil je zares
mož vere in upanja. In nekega dne je slišal, da je Janez Krstnik označil Jezusa kot
»Jagnje Božje« (Jn 1,36). Tedaj se je podvizal in je šel skupaj z drugim učencem,
katerega ime ni omenjeno, za Jezusom, ki ga je Janez imenoval »Jagnje Božje«. Evangelist
poroča: »Videla sta, kje stanuje in tisti dan ostala pri njem« (Jn 1,37-39).
Andrej je torej doživljal dragocene trenutke tesne zaupnosti z Jezusom. Pripoved se
nadaljuje s pomenljivo pripombo: »Andrej, brat Simona Petra, je bil eden od obeh,
ki sta slišala Janezovo besedo in šla za Jezusom. Ta je srečal najprej svojega brata
Simona in mu rekel: našli smo Mesija, kar pomeni Maziljenec (Kristus). Privedel
ga je k Jezusu« (Jn 1,40-42) in s tem takoj dokazal izreden apostolski duh. Andrej
je bil torej prvi od apostolov, ki je bil poklican, naj hodi za Jezusom. Iz tega razloga
ga liturgija bizantinske Cerkve časti z vzdevkom Protóklitos, kar pomeni »Prvopoklicani«.
Gotovo je, da se tudi zaradi bratskega odnosa med Petrom in Andrejem rimska Cerkev
in carigrajska Cerkev na poseben način čutita druga do druge kot sestrski Cerkvi.
Da bi poudaril ta odnos, je moj predhodnik papež Pavel VI. leta 1964 vrnil znamenito
relikvijo sv. Andreja, ki je bila do tedaj shranjena v vatikanski baziliki, pravoslavnemu
metropolitu mesta Patras v Grčiji, kjer je bil po izročilu apostol križan.
Evangeliji
poročajo Andrejevi pobudi. Prizorišče je Jeruzalem, malo pred pasijonom. K velikonočnemu
prazniku - tako poroča Janez - so prišli v sveto mesto tudi nekateri Grki, verjetno
gorečniki ali bogaboječi, da bi ob velikonočnem prazniku častili Izraelovega Boga.
Andrej in Filip, oba apostola z grškim imenom, imata vlogo tolmača in posrednika te
majhne skupine Grkov pri Jezusu. Gospodov odgovor na njuno vprašanje se zdi - kakor
pogosto v Janezovem evangeliju - zagoneten, a prav s tem se izkazuje njegovo pomensko
bogastvo. Jezus reče obema učencema in po njima grškemu svetu: »Prišla je ura, da
bo poveličan Sin človekov. Resnično, resnično, povem vam: če pšenično zrno ne pade
v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa umrje, obrodi bogat sad« (Jn 12,23-24). Kaj
pomenijo te besede v tej povezavi? Jezus hoče reči: da, jaz in Grki se bomo srečali,
a to srečanje ne bo preprost kratek pogovor med menoj in nekaterimi ljudmi, ki jih
žene predvsem radovednost. Z mojo smrtjo, ki jo je mogoče primerjati s pšeničnim zrnom,
ki pade v zemljo, bo prišla ura mojega poveličanja. Od moje smrti na križu bo izhajala
velika rodovitnost: »mrtvo pšenično zrno« - simbol zame kot Križanega - bo v vstajenju
postalo kruh življenja za svet; bo luč za ljudstva in kulture. Da, srečanje z grško
dušo, z grškim svetom se bo uresničilo v tisti globini, na katero kaže zgodba o pšeničnem
zrnu, ki pritegne moči zemlje in nebes, ter postane kruh. Z drugimi besedami, Jezus
preroško napoveduje Cerkev Grkov, Cerkev poganov, Cerkev sveta kot sad svoje pashe.
Zelo
stara izročila vidijo v Andreju, ki je Grkom posredoval to besedo, ne le tolmača nekaterih
Grkov pri pravkar omenjenem srečanju z Jezusom, marveč ga imajo za apostola Grkov
v letih, ki so sledila binkoštnim dogodkom.Dajo nam vedeti, da je bil Andrej v svojem
preostalem življenju Jezusov oznanjevalec in glasnik za grški svet. Peter, njegov
brat, je prispel iz Jeruzalema prek Antiohije v Rim, da bi tu izpolnjeval svoje vesoljno
poslanstvo. Andrej pa je bil apostol grškega sveta: tako se v življenju in v smrti
kažeta kot resnična brata - in to pride simbolično do izraza v posebnem odnosu rimskega
in carigrajskega škofovskega sedeža, ki sta zares sestrski Cerkvi.
Apostol
Andrej naj nas torej uči, da bomo voljno hodili za Jezusom (prim. Mt 4,20; Mr 1,18),
vsem ljudem, ki jih srečujemo, z navdušenjem pripovedovali o njem in predvsem gojili
odnos pristne zaupnosti z njim, v zavesti, da moremo samo v njem najti poslednji smisel
svojega življenja in svoje smrti.