Dvorišče za pogane tokrat v Berlinu

BERLIN (četrtek, 28. november 2013, RV) – V Berlinu se danes zaključuje nova postaja Dvorišča za pogane, ki se je začela 26. novembra. Naj spomnimo, da gre za pobudo, ki se odvija pod okriljem Papeškega sveta za kulturo in je namenjena spodbujanju dialoga med verujočimi in neverujočimi. O tokratnem srečanju v Berlinu, ki je bilo organizirano skupaj z nemškimi škofi, je več za Radio Vatikan povedal kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik vatikanskega dikasterija.

Med drugim je dejal, da ima Dvorišče za pogane v Berlinu prav poseben pomen. Po eni strani sta sodelovali dve osebnosti, ki sta na zelo resen in dosleden način predstavili svoji identiteti. To je storil tudi ateist, vendar pa na način, ki je po Ravasijevih besedah zelo pomenljiv. Predstavil jo je skupaj z vprašanji, ki jih imata nenehno tako vernik kot nevernik. »To se pravi: tako verjeti kot ne verjeti nista potrditev neke trditve, temveč potrditev nekega iskanja, ki ima določeno pot, a ima tudi mnoge možne odmike.« Ravno s tem je dvorišče za pogane doseglo pomen na visoki ravni. Prišlo je namreč do dialoga, v katerem so se pokazali argumenti, ki se razlikujejo v svojem temelju. A obenem so se pokazale tudi poti, ki so tako mnogovrstne, da zahtevajo medsebojni prispevek.

Kardinal Ravasi je še omenil, da vidi mesto Berlin kot nekakšno puščavo, in sicer z vidika ravnodušnosti, ki tam vlada. Ta težak problem zadeva tako verujoče kot neverujoče. Sekularizacija sama po sebi pomeni, da ni več nobenih vprašanj, da so se izgubila temeljna vprašanja. To je po Ravasijevem mnenju puščava, ki pa paradoksno lahko vzbudi tudi oaze verstev. Te oaze se porodijo znotraj družbe, ki je prazna, ki nima več sposobnosti zastavljati vprašanja in ne pozna več odgovorov.

Tokratna postaja Dvorišča za pogane v Berlinu je sicer potekala pod geslom: Izkušnje svobode z Bogom in brez Boga. Kardinal Ravasi je v torkovem uvodnem nagovoru poudaril, da gre pri tem za dve različni bivanjski poti, dva različna nazora. Preseneča, da naša težava ni toliko govoriti o Bogu, kot je molčati o Njemu. Vendar pa se v današnjem času vse bolj širi neke vrste megla, ki ovija in tudi odstranjuje tako avtentično verstvo kot oster in resen ateizem. Gre za že omenjeni sociološki pojav ravnodušnosti, površinskosti, plehkosti, sarkastičnega posmeha.

Kot je nadaljeval Ravasi se neverujoča oseba sklicuje na subjekt, posameznika, ki izbira lastne osebne in družbene etične okvire. Verujoči pa je nasprotno prepričan, da resnica, narava in moralni red obstajajo pred nami in nas presegajo. Gre torej za dva različna pogleda: prvi je pretežno subjektivni, drugi objektivni pogled. A skladata se verjetno v vesti, v kateri je že po besedah svetega Avguština vtisnjeno izvirno poznavanje dobrega in zla, iz katerega izhaja sposobnost moralnega presojanja. To sklicevanje na vest, kot je še poudaril predsednik Papeškega sveta za kulturo, pa ni nekaj nedoločnega, kar se spreminja glede na osebne interese in samoprevare, ampak je zares vrnitev k radikalni antropološki strukturi, četudi v zavesti meja, ki so ustvarjenemu človeškemu bitju prirojene. Ravasi je svoje uvodno predavanje nato sklenil s slovitimi Platonovimi besedami: »Življenja brez iskanja ni vredno živeti.«

Audio: