Papež Frančišek katehumenom za njihovo pot vere: želja po Bogu, poslušanje, srečanje
in hoja
VATIKAN (sobota, 23. november 2013, RV) – »Dragi katehumeni, ob tem
zaključnem trenutku Leta vere, ste zbrani skupaj z vašimi kateheti in sorodniki, kot
predstavniki številnih mož in žena, ki hodijo v različnih predelih sveta po
isti poti vere. Duhovno smo v tem trenutku vsi med seboj povezani. Prihajate
iz različnih dežel, kultur ter imate za sabo različne izkušnje.« Tako je
papež Frančišek nagovoril okoli 500 katehumenov 47 različnih narodnosti pri homiliji
med bogoslužjem Božje besede v baziliki sv. Petra. Pred tem je sveti oče v atriju
bazilike z obredom uvajanja v katehumenat postavil petintridesetim kandidatom za sprejem
v katehumenat značilna vprašanja: Kako ti je ime? Kaj hočeš od Božje Cerkve? Kaj
ti vera podarja? Nato jih je pokrižal na čelu. Križ in sprejem v cerkvi sta za
njih postala očitni znamenji poti, na katero so ti mladi možje in žene stopili. Na
ta dogodek so se kandidati, katehumeni ter ostali verniki v baziliki sv. Petra od
14 ure naprej pripravljali z molitvijo ter poslušanjem pričevanj.
Želja
po Bogu Vendar kljub različnosti nocoj čutimo, da imamo dosti skupnih stvari.
Najprej je to želja po Bogu. Po tej želji kliče psalmist: »Kakor
hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja
po Bogu, po živem Bogu. Kdaj bom prišel in se pojavil pred Božjim obličjem?“
(Ps 42,2-3). Zelo pomembno je ohraniti živo to željo, to hrepenenje po srečanju z
Gospodom in imeti iskušnjo Njega, izkusiti njegovo ljubezen ter izkusiti njegovego
usmiljenje. Če začenja pojenjati žeja po živem Bogu, je vera v nevarnosti, da postane
navada, je v nevarnosti, da ugasne, kakor ogenj na katerega se ne nalaga kuriva. Tvega,
da postane žaltava, brez smisla.
Poslušanje Evangeljska pripoved
(prim. Jn 1,35-42) nam je predstavila Janeza Krstnika, ki je svojim učencem pokazal
na Jezusa kot Jagnje Božje. Dva izmed njih sta šla za Učiteljem in zatem postala posredovalca
ter s tem drugim omogočila, da se srečajo z Gospodom, ga spoznajo in hodijo za njim.
V tej pripovedi so trije trenutki, ki so tudi navzoči v izkušnji katehumenata. Prvi
je poslušanje. Dva učenca sta poslušala Krstnikovo pričevanje. Tudi
vi, dragi katehumeni, ste poslušali tiste, ki so vam pripovedovali o Jezusu in vam
predlagali, da greste za njim tako, da postanete po krstu njegovi učenci. Med hrupom
tolikih glasov, ki odvanjajo okoli nas ter v nas, ste poslušali ter sprejeli glas,
ki vam je nakazal Jezusa kot edinega, ki lahko da našemu življenju polni smisel.
Srečanje Učenca
sta srečala Učitelja ter ostala pri Njem. Potem ko sta ga srečala, sta takoj opazila
nekaj novega v svojem srcu in to je nuja, da posredujeta svojo srečo tudi drugim,
da ga bodo tudi ti lahko srečali. Andrej je namreč srečal svojega brata Simona ter
ga pripeljal k Jezusu. Kako dobro nam dene zrenje tega prizora! Spominja na to, da
nas Bog ni ustvaril za to, da bi bili sami, zaprti sami vase, temveč da bi ga srečali
ter se odprli za srečanje z drugimi. Bog prvi pride do vsakega od nas. To je zares
čudovito! On nam pride naproti! V Svetem pismu je Bog vedno tisti, ki da pobudo za
srečanje s človekom. On išče človeka. Običajno ga išče ravno tedaj, ko človek doživlja
tragično in grenko izkušnjo izdaje Boga ter beg pred njim. Bog ne čaka, da bi ga iskal.
Takoj ga začne iskati. Naš Oče je potrpežljiv iskalec! On je pred nami in nas vedno
čaka. Ne utrudi se čakati na nas, ne oddalji se od nas, ampak potrpežljivo čaka ugoden
trenutek za srečanje z vsakim od nas. Ko pa pride do srečanja, to ni nikoli v naglici,
saj Bog želi dolgo ostati z nami ter nas podpirati, tolažiti, podariti svoje veselje.
Bog hiti, da bi nas srečal, toda nikoli se mu ne mudi, ko je z nami. Ostane z nami.
Kakor mi hrepenimo po Njem in ga želimo, tako ima tudi On željo biti z nami, da bi
mu pripadali, saj smo njegovi, njegova stvaritev. Lahko rečemo, da tudi Njega žeja
po nas, po srečanju z nami. Našega Boga žeja po nas. Takšno je Božje srce. Lepo je
to slišati.
Hoja Zadnji del pripovedi je hoja.
Učenca gresta Jezusu naproti, nato pa z Njim prehodita del poti. To je za vse nas
zelo pomemben pouk. Vera je hoja z Jezusom. Za vedno si to zapomnite. Vera je hoditi
z Jezusom. In to je pot, ki traja vse življenje. Tudi konec bo prišel. Seveda, včasih
se na tej poti čutimo utrujene in zmedene. Toda vera nam daje gotovost, da je Jezus
navzoč v vsaki okoliščini, pa naj bo še tako boleča ali težko razumljiva. Poklicani
smo vedno bolj hoditi v središče skrivnosti Božje ljubezni, ki je nad nami ter nam
omogoča živeti z vedrino in upanjem.
Dragi katehumeni, danes začenjate pot
katehumenata. Želim vam, da ga boste prehodili v veselju ter z gotovostjo, da vas
vsa Cerkev podpira in zaupanjem gleda na vas. Spremlja vas Marija, popolna učenka.
Lepo jo je čutiti kot našo Mater v veri. Vabim vas, da ohranite prvotno navdušenje,
ki vam je oprlo oči za luč vere ter si zapomnite, kakor ljubljeni učenec, dan in uro,
ko ste prvič ostali pri Jezusu ter čutili na sebi njegov pogled. Nikoli ne pozabite
tega Jezusovega pogleda na sebi, na sebi... Nikoli ne pozabite tega pogleda! To je
pogled ljubezni. To vam bo dalo gotovost o Gospodovi zvesti ljubezni. On je zvest.
Bodite gotovi, da vas On ne bo nikoli izdal!